1962 Rakek – Obutev
1931 Cleveland – Sestrični iz Amerike
To sta hčeri Mramorjevega strica Janeza Mulca, Esther in Mildred, sestrični Frankieja in Alice Mullec, mojega očeta ter njegovih sester in bratov. Slika nosi datum 12. aprila 1931, nastala pa je v Clevelandu. Dekleti sta mladi in lepi, oblečeni praznično in po modi, v kostimih z enako jopico, v belih čeveljcih, s klobučkom, torbico in rokavičkami … Je bila Velika noč ali navadna nedelja? Sta namenjeni k maši ali sta se ravnokar vrnili?
Tudi njune sestrične na Gornjem Jezeru niso bile kar tako, ampak Amerika je pa le Amerika – v tistem času se je je še držal sloves, da je tam vse mogoče, da je dovolj kruha, dela in blagostanja za vse, možnosti nešteto; vsaj od daleč se je zdelo tako. Njun oče je, podobno kot stric France imel nek lokal, zdi se mi da restavracijo, saj je tako poleg njegovega imena pisalo na rdeče-belem reklamnem pisalu, ki je priromalo na Gornje Jezero nekoč pred vojno.
Tako so se pred fotografa Vilka Filača postavili vsi učenci OŠ Babno Polje ob zaključku šolskega leta 1950/51. Vsi so se lepo oblekli za to priložnost. Deklice prav izstopajo, večinoma so v lahkih poletnih oblekcah iz cajha kakršne sem nosila tudi jaz. Tudi frizurce so odraz tistega časa (kitke, rolica na temenu ali pa počesani laski na stran z zapenčkom). Obute so v sandale ali pa lahne nizke čeveljce. Večina fantov je v belih srajcah s privihanimi ali s kratkimi rokavi. Nekaj manjših dečkov nosi hlače z naramnicami. Spredaj sedi njihov učitelj domačin Jakob Konc. Imeli so ga radi, učenke prvega razreda so se kar stisnile k njemu. Slikali so se na šolskem vrtu in v ozadju se lepo vidi Debeli hrib.
1940 Slovenska obala – Na morju
Ne vemo, kdaj je slika nastala, zato letnico ugibam. Ana Poženel je obiskovala Kmetijsko šolo Bokalce. Na sliki je stara kakšnih dvajset let, rojena pa je bila leta 1920. Zanimivo je, da so vsa dekleta na sliki oblečena podobno. Bele bluze, obleke brez rokavov s cvetličnim vzorcem, firtoh, okrog ramen pa rute. Iz tega sklepam, da so šle na zaključni šolski izlet in se enako oblekle. Čeprav je na zadnji strani Anina hčerka zapisala, da je to na Cerkniškem jezeru, pa ni. Res je jezero veliko, včasih največje v Sloveniji*, ampak tolikšno pa le ni. Tudi pomola, na katerem sedijo in stojijo na jezeru, ni. V ozadju levo pa je opaziti celo ladjo. In enega fantiča imajo med seboj.
1954 Cerknica – Družina Žnidaršič – Šentkovi
1956/57 Stari trg – 3. razred nižje gimnazije
Učenci 3. b razreda nižje gimnazije v Starem trgu so se pred objektiv postavili v sadovnjaku nasproti bencinske črpalke pod Rajdkovo hišo ob zaključku šolskega leta 1956/57. V ozadju se vidi spomenik na Ulaki. Njihov razrednik je bil takratni učitelj matematike in fizike Dušan Žnidaršič, ki je bil doma iz Dan. Tudi mene je poučeval matematiko in prav njemu se moram zahvaliti, da je matematika postala moj najljubši predmet. Njegovo dekle je bila naša vzgojiteljica v internatu Marija Mlakar. Po poroki sta odšla iz Loške doline. Matematiko in fiziko pa nas je potem učil učitelj in kasnejši ravnatelj Emil Mercina. V šolskem letu 1957/58 sta se 3. a in 3. b združila. Razredništvo pa je prevzela učiteljica nemščine in slovenščine Marija Avsec.
1928 Praga – Stolnica sv. Vida
1928 Praga – Staro mesto
Še ena slika rakovških sokolov, ki je nastala ob udeležbi praznovanja ob desetletnici Češkoslovaške republike. Slikani so na Staromeškem trgu (Staroměstské náměstí) tudi Stari mestni trg imenovanem. Sem ga prepoznala, ker sem bila tam. Mnogo let je od tedaj (devetnajst), a zdi se, kot da bi bilo zdaj.
Mogoče si razlagam narobe, toda to fotografijo sem nekako po občutku datirala z letom 1941 in začetkom očetovega vojnega ujetništva. Že uniforma brez vsakih oznak namiguje, da je na sliki ujetnik, ne več vojak. Uniforma je pravzaprav samo še obleka, sploh pa ni videti ista, v kateri je oče slikan v Beogradu med služenjem vojaškega roka v kraljevi gardi, tudi pokrivalo ne. Take jopiče, kot ga nosi tukaj, sem v otroštvu slišala imenovati “angleški”, najbrž ne brez razloga. Verjeli ali ne, še dolgo po letu 1950 so ljudje ne tako poredko imeli kakšno vojaško cunjo, pri nas konkretno celtno, po sili razmer pa so nosili tudi oblačila iz predelanih uniform vseh vrst. Večkrat sem videvala možake v rajthozah, kot jih ima oče na tej sliki, moja sestrična pa je imela plašček, ukrojen iz vojaške deke …
O obdobju ujetništva, podobno kot drugi vojni ujetniki in posebno povratniki iz koncentracijskih taborišč, tudi moj oče ni veliko pripovedoval. Kot v veličastnem pričevanju knjige Nekropola pravi Boris Pahor, pritrjujejo pa mu tudi drugi, je tako zato, ker takih pripovedi preprosto nihče ne more povsem doumeti, kdor tega ni izkusil …





