1965 Cerknica – Pust je že v potoku
Brez firbcev torej v Cerknici ni šlo nikdar. Pa saj so firbci publika in brez publike ne bi bilo nobene prireditve. Tistemu, ki si je domislil publiko, bi morali postaviti velik spomenik, saj bi bila brez publike vsaka prireditev brez veze.
Od Pusta se poslovi vsako leto velika množica ljudi, ki komaj čaka trenutka – to je višek dogajanja, namreč, da se kateri od žalostnih pogrebcev ohladi v mrzlem potoku.
Rakek 1963/64 – 4. razred (drugič)
1936 Otok – Anton Mulec
Janez Kebe je v svoji knjigi zapisal, da je bil Anton Mulec – Martinov ključar otoške cerkve do svoje smrti v 76. letu (po podatkih na spletni strani http://www.geni.com naj bi umrl v 74 letu). Župnik Hafner je v pismu za Mohorjev koledar zapisal, da je hodil vsako nedeljo k maši, ne glede na vremenske razmere, dve uri peš hoda daleč. Mohorjev koledar je imel njega dni rubriko »Naši rajni« v kateri so objavljali krajše življenjepise slovenskih mož in žena, ki so se s svojimi deli ali častnim življenjem odlikovali. Ne glede na to, da je župnik Hafner za koledar pisal o Antonu Mulcu, pa ta zapis ni objavljen. Žal. Spet si bo treba drugače pomagati.
1950 Cerknica – Pred kištarijo
Na sliki so delavci zabojarne ali kištarije. To cerkniško podjetje je bilo predhodnica tovarne pohištva Brest. V ozadju je objekt tovarne. Kam bi zdaj lahko umestili ta kraj, mi ni uspelo ugotoviti. Glede na to, da se zadaj vidi podnožje Slivnice, predvidevam, da je je to nekje tam, kjer je stal mašinhaus tovarne Brest.
1908 Loški Potok – Pisateljica Zofka Kveder
“Spominu pisateljice Zofke Kvedrove,
rojene 22. 4. 1879 v hiši na tem mestu
in umrle 21. 11. 1926 v Zagrebu.”
Tu se je torej začelo življenje prve prave ženske pripovedovalke v slovenski literaturi, življenje, ki jo je potem vodilo v Trst, Švico, Nemčijo, Prago, Zagreb, a za nas je posebej zanimivo njeno otroštvo, preživeto v naših krajih. Leto 1908 je približno določen datum portreta na naslovnici njene knjige Vladka, Mitka, Mirica, ko je obiskala umirajočega očeta v Loškem Potoku.
1965 Cerknica – Pogreb pusta iz Žajfnce
Cerkniška pustovanja so se in se še danes praviloma začenjajo in končujejo v gostilnah. V pustnem času so se maškare zbirale tudi po uličicah v manjših skupinah in opozarjale nase. Takrat so se ljudje preživljali na najrazličnejše načine. Nekateri so furali, nekateri so tihotapili, v glavnem pa so težko živeli. Zato je skromni notranjski človek pustni čas izkoristil za veselo sprostitev največkrat v najbližji gostilni.
1960 Rakek – Skedenj za maklanje
Rakek je bil središče lesne trgovine na Notranjskem. Nov zagon je dobil po prvi svetovni vojni, ko je postal obmejna postaja, zato so na Rakeku zrasla številna skladišča lesa: Žagarja, Karla Kovača, Vita Casciniona, Kunstla, Alojza Gabrenja, Izidorja Jelinčiča in firme Arbor.
Kjer je danes soseska Pod Srnjakom, je imel lesno skladišče Karel Kovač, tam še danes stoji hiša, kjer so imeli uslužbenci pisarne. Po vojni so bile stavbe in skladišče nacionalizirane, SLP (splošno ljudsko premoženje), pa je dobila v upravljanje Gozdna uprava Cerknica, dokler ni bilo 1. januarja 1948 ustanovljeno Gozdno gospodarstvo Rakek (z gozdnimi upravami Snežnik, Cerknica in Ravnik), ki se je 1. januarja 1949 priključilo Gozdnemu gospodarstvu Postojna.
1968 Cerknica – Žajfnca
Gostilna Ivana Martinčiča (Žajfarja) je na levi strani ceste, ki vodi v Begunje. Žajfnca se imenuje zato, ker je poleg gostilne stala manjša hiša, v kateri so izdelovali žajfo.
Tik za kostanji je žuborel potok Cerkniščica. Kasneje so potok preusmerili, se pa vidi nasipni material, s katerim so zasipali strugo. Na tem mestu, kjer je nekoč žuborel potok, stoji zdaj nov gasilni dom.
Rakek 1963/64 – 4. razred (prvič)
Prvič so se učenci 4. razreda slikali v razredu verjetno že na začetku šolskega leta, v jeseni 1963. Stisnjeni v desni kot razreda s svojo razredničarko Majdo Arko.
1960 Rakek – Miro Milavc makla bukova polena
Miro Milavc makla bukova polena za celulozo na skladišču Gozdnega gospodarstva Postojna na Rakeku na nekdanjem Kovačevem placu (skladišču lesa), kjer je danes naselje Pod Srnjakom.
V ozadju na fotografiji vidimo kamion TAM (Tovarne avtomobilov Maribor) in skladovnice bukovih polen, pripravljenih za maklanje, da jih bodo oddali za celulozo, saj so tako zadostili direktivam oblasti (politike), ko so morala gozdna gospodarstva letno oddati določene količine lesa za proizvodnjo celuloze in papirja. Papirja za časopise seveda nikoli ni smelo zmanjkati.
Stare slike 