1947 Stari trg – Rokopis Juste Krajc
1953 Postojna – Postojnski teden
1895 Unec – Nadučitelj Peter Repič
Na bolšjaku v Ljubljani sem naletel na zanimiv in dobro ohranjen dokument, ki se je navezoval na unškega nadučitelja Petra Repiča.
Nadučitelj na Uncu Peter Repič je bil dolgo obdobje blagajnik Društva učiteljev in šolskih prijateljev šolskega okraja logaškega, ki je skrbelo in lajšalo življenje obubožanemu slovenskemu učiteljstvu.
Tako je Peter Repič leta 1895 pisal nadučitelju Ivanu Pipanu v Črni Vrh nad Idrijo, da poravna svoje obveznosti (letnino) do društva za leto 1894.
Prav tako je bil Peter Repič dolgo obdobje blagajnik Zaveze slovenskih učiteljskih društev, ki je v slovenski šolski zgodovini predstavlja pomembno institucijo. Ustanovljena je bila v letu 1888 z namenom organizacije slovenskega učiteljstva pri zagovarjanju skupnih stanovskih in strokovnih interesov. Zavzemala se je za slovenskega učitelja/-ico in za slovensko osnovno šolo, ustanavljala je podjetja, zadruge, domove in društva, ki so slovenskemu učiteljstvu lajšala življenje in delo, slovenskemu narodu pa omogočala pomoč pri izobraževanju. Ves čas svojega delovanja je organizacija skrbela za stanovski tisk (Popotnik, Učiteljski tovariš).
Begunje 1969/70 – 4. razred
1930 Rakek – Pogozdovanje
Na sliki so otroci rakovške šole pri pogozdovanju ne vemo katerega hriba. Med njimi je tudi Ana Poženel. Prav tako ne vemo letnice. Iz podatkov, najdenih v arhivih, je razvidno, da so učenci Meščanske šole na Rakeku pogozdovali 30. aprila in 1. maja 1935. Lastnica fotografije meni, da naj bi slika nastala leta 1930. Če se orientiramo na trideseta leta 20. stoletja torej, ne bomo veliko zgrešili.
1950 Iga vas – Praznično razpoloženi fantje
Sliko hrani Joži Novak, ki jo je podedovala od mame, ker je na njej tudi njen brat Jože Prevec, Jožičin stric. Ne vemo pa, kdo jo je posnel niti natanko kdaj – le da je bilo poletje lahko ugibamo. Po spominih in oceni starosti fantov, ki jih imajo na posnetku okoli dvajset, lahko domnevamo, da je slika nastala okoli leta 1950 ali pozneje. Fantje stojijo na okrašenem odru pred leseno steno gospodarskega poslopja, ki pa ga nismo prepoznali. Je bilo na veselici – mogoče pri Tomšču oziroma Magušarju sredi Iga vasi – ali kje drugje?
1930 Planina – Povudn
Leta 1876 so bile po vsej kranjski deželi velike poplave, največje prav na Notranjskem. Povzročale so veliko škodo in zaradi tega si je Kranjski deželni zbor sklenil ogledati Planinsko polje, tedaj imenovano Unška dolina pri Planini, ker so bili tamkajšnji kmetje najbolj oškodovani. Poslanci zbora so ugotovili, da “vsakoletne poplave odnašajo dolinsko dno, se pravi zemljo. Vsled tega se bo tudi Unici skrajšala struga, kar bo z leti privedlo do tega, da bo rečica poniknila v podzemlje. Sklenili so, da “je treba požiralnike očistiti, da bodo hitreje požirali, na nižje ležečih pa narediti zapornice in jih po potrebi dvigniti, da bi vodo zadržali (pri najboljši volji si ne predstavljam, kaj so imeli v mislih), v strugi Unice naj bi jih zamašili in na ta način tudi v najhujši suši zagotovili vodo v njej.” Vlada naj bi zagotovila znatna finančna sredstva v ta namen. Kot se je kasneje izkazalo, iz tega ni bilo nič.
1972 Retje, Cerkniško jezero – Zadnji splav
Splavljanje lesa na Cerkniškem jezeru ima dolgo tradicijo. Gozdovi na obrobju Cerkniškega jezera dolgo obdobje niso imeli nobenih poti, še manj cest, po katerih bi vaščani Grahovega, Martinjaka, Dolenjega Jezera, Dolenje vasi, Otoka, Laz, Gornjega Jezera, Lipsenja in Žerovnice lahko do doma pripeljali les. Tako so morali les prevažati po edini možni poti – po vodi. Do leta 1909 na tem območju ni bilo ceste ali poti, ki bi omogočala nemoteno oskrbovanje ter vasi z lesom. Tega leta je bila dograjena cesta iz Starega trga preko Nadleska, Podcerkve, Dan, Laz in naprej po pobočju Javornika v Otoško dolino, Vrh Korena in Palčje, ki je omogočila, da niso bili več vezani na splavljanje prebivalci Gornjega Jezera. Šele, ko je bila zgrajena cesta Grahovo-Žerovnica-Lipsenj-Gornje Jezero do ceste Stari trg-Vrh Korena, so opustili splavljanje lesa še lastniki gozdov iz vasi Lipsenj, Žerovnica, Grahovo in deloma Martinjak.
Lastniki javorniških gozdov iz Dolenjega Jezera in Dolenje vasi pa so problem prevoza rešili tako, da so zgradili pri Dolenjem Jezeru nasip do Gorce in se navezali na “Fabrško pot”, ki je za takratne čase omogočala dober prevoz lesa z vprežno živino. Najdlje so prevažali les s splavi iz predela Zadnji kraj. To so bili gozdovi vasi: Martinjak, Otok in deloma Dolenje Jezero. Ko je bila zgrajena še kamionska cesta za Zadnjim krajem (v sedemdesetih letih 20. stoletja), je prevoz lesa s splavi po Cerkniškem jezeru postala zgodovina.
1947 Rakek – V snegu
1875 Ljubljana/Gradec – Prapraded Andrej
Na fotografiji nalepljeni na kartonček (Carte de Visite), je portret mojega prapradeda, za katerega dolgo nisem vedel, kako mu je ime. Brkati mož na sliki je Andrej Lavrenčič. Po obleki je videti, da gre za zelo star posnetek, saj je od takrat minilo že več kot sto štirideset let. Glede na hrbtno stran kartončka sklepam, da je slika najverjetneje nastala v fotografskem ateljeju V. Lobenwein v takratnem hotelu Slon v Ljubljani (Hotel Elefant).






