Cerknica 1973/74 – 8. a razred
Prišli smo do zadnjega razreda osemletke. V 8. a razredu je bila ponovno naša razredničarka učiteljica angleškega jezika Božena Praprotnik. Na sliki manjka Beno Jurca.
Iz obrazov na sliki se odraža resnost. Zavedanje, da smo tokrat zadnjič takole skupaj, da po koncu odhaja vsak po svoje, pomeni tudi, da odraščamo.
Račun za neznanega kupca z dne 18. 1. 1893, v Starem trgu pri T. Mlekužu, kjer so imeli zaloge manufakturnega in špecerijskega blaga po najnižjih cenah, kot piše na računu.
V knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem najdemo pod priimkom Mlekuž na strani 336 omembo Tomaža Mlekuža, štacunarja, sopodpisnika spomenice, ki so jo zastopniki liberalcev v župniji 2. junija 1898 izročili škofu Antonu Bonaventuri Jegliču. Okoliščine nastanka te spomenice so v omenjeni knjigi podrobno opisane v poglavju Socialni boj in zadružništvo. V zaključku pojasnila škofu glede te spomenice je župnik Ponikvar Mlekuža prištel med tiste “krčmarje, štacunarje, liberalce, ki ne morejo več bogateti na škodo ljudstva, kakor so bili vajeni poprej, preden se je ustanovilo Konsumno društvo.”
1947 Podcerkev – Franc Truden z nečakom
V zapuščini fotografa Franca Trudna iz Podcerkve je precej posnetkov njegovega nečaka v različnih starostih, tukaj pa se je z njim slikal tudi sam – vsaj kolikor se spomnim, je to on. Nečaka sem pozneje precej dobro poznala, v času nastanka te slike pa me najbrž še ni bilo.
Truden je zunanje fotografije rad napravil pred ozadjem grmovja onstran ceste nasproti svoje hiše, čeprav za tole grmovje ne bi prisegla, da je tisto – ne pomnim se bezga. Kar pa še nič ne pomeni.
1966 Cerknica – Sprejem pionirjev
Prispevek se navezuje k že objavljenim slikam ob sprejemu učencev prvih razredov generacije 1966/1967 v pionirsko organizacijo.
1955 Podcerkev – Frmentin
Pri tej hiši tisto leto zagotovo niso bili koruznih žgancev lačni, saj se jim pod odniesam suši enajst ali dvanajst zelo dolgih riešt koruznih štokov – za družino jih bo, za živali in še za tatinske ptiče, ki jih obletavajo že zdaj. Dolgo jih bodo ružili pozimi za pečjo! Če je materin žakel za koruzno moko že prazen, pa še – vsaj za prvo silo – tudi prej.
Tako dolgih rešt po domačijah ni bilo videti vsako leto, zato jih je najbrž fotograf sklenil ovekovečiti na sliki, čeprav ne vem, kdaj in kje jo je napravil. Za Trudnovo fotografijo se mi zdi nenavadno, da je ujel človeka v gibanju in ga ni postavil v določeno pozo. Očitno se je osredotočil samo na koruzo, prizor pa je zaradi tega videti še bolj pristen.
1956 Lož – Janez Hribar v domačem kraju
Kot piše na hrbtni strani slike, katere avtorja ne poznamo, je posnetek nastal 5. 8. 1956, in sicer na dvorišču stare loške gostilne, ki se ji je ne glede na vsakokratno uradno ime po domače zmeraj reklo “Pri Mlakarčku”.
Tistega dne je bila tam veselica. Mize in klopi so postavili zunaj, kjer je bilo tudi balinišče. Bila je precejšnja gneča, ljudje sedijo tesno drug ob drugem, nekaj zavetja pa jim daje lesena stena, ki pripada gostilničarjevemu gospodarskemu poslopju, kjer je hranil pijačo in imel kegljišče.
Ohranil se je negativ, ko so se udeleženci izleta Kmetijske zadruge Begunje 19. novembra 1957 odpravili na izlet v Benetke in Trst. Za tiste čase je bilo to nekaj neverjetnega.
Da ne bodo prišli domov praznih rok, so skupaj kupili kar 18 koles znamke Bianchi. Bila so odlična, lahka v primerjavi s kolesi, ki so se uporabljala doma. Pa še cena je bila ugodna. Zimc se je spomnil, da je bila cena 18.000 din, pri nas pa je takrat bilo slabše kolo čez 30.000 din.
Cerknica 1972/73 – 7. a razred
Slikali smo se pred vhodom v šolo. 17 deklet in 11 fantov – to je bil 7. a razred z razredničarko Marijo Turk, učiteljico fizike.
Zaradi številčne uravnave med vsemi tremi sedmimi razredi so nam vzeli tri sošolce. Nekateri naši fantje so bili kot ptice selivke. Iz b razreda premeščeni za dve leti v a razred in potem za naslednji dve leti v c razred.
Prvi dan, 19. 11. 1957, so se odpeljali naravnost v Benetke, si jih ogledali in se vrnili do Trsta. Tu so prenočili. Zvečer so malo posedeli v oštariji na dva deci. Zimc se spomni, da je bilo tisto vino odlično, vse kaj drugega, kot so v tistih časih prodajali pri nas. Kar nekaj udeležencev izleta ga ni moglo prehvaliti.
O izletu v Benetke je pripovedoval Ivan Intihar – Zimc:
“Izlet je organizirala Kmetijska zadruga Begunje”. Namenili smo se v Benetke, takrat izletov in potovanj čez mejo še ni bilo. Zato si je direktor KZ Begunje Milan Lah domislil, da gremo na ogled lipicancev v Lipico in k tržaškim Slovencem. Odpotovali smo 19. novembra 1957, ob 3.00 zjutraj in se odpeljali naravnost v Benetke. Najeli smo avtobus Kompas Ljubljana.
Prehod meje je bil možen le s potnim listom, ki smo jih imeli vsi. Na meji je šlo proti pričakovanjem brez zapletov.”
