1956 Port Said – Franc Valenčič (2)
Na poti v Avstralijo, Port Said, 1956
Frenk je nadaljeval svojo pripoved, kako je potekala njegova pot v Avstralijo.
Campo Fraschette, Italija
V oktobru 2015 sem z možem in hčerkico odpotovala v daljno Avstralijo. Odšli smo si ogledati deželo, ki menda še danes rada sprejema evropske priseljence. Mi danes verjetno ne bi bili ekonomski ali politični begunci, saj je menda tukaj v Sloveniji sedaj življenje lepo. No, verjetno nas vsaj nihče ne bi imenoval tako. V deželi na drugem koncu sveta, ki me je popolnoma očarala s svojim optimizmom, sem srečala Frenka, ki mi je zaupal svojo begunsko zgodbo. Frenk zame ni nekako tipičen zamejec, polen hrepenenja in žalosti. Je zelo radoživ in pozitiven človek, ki živi svoje trenutke s polno žlico. Večkrat sem se vprašala, kakšno pot doma bi mu lahko nudil sistem, iz katerega je odšel. Svoje življenje v Avstraliji ima rad in ne obžaluje odhoda ali pogreša domovine. To je njegova zgodba.
1940 Velike Bloke – Koščakova Justina
Mladost … Ko mi je Justinina hčerka Milena pokazala to sliko svoje mame, se je kar nisem mogel nagledati. Devetnajstletno dekle se je postavilo pred fotografa na domačem Koščakovem vrtu v Velikih Blokah. Slika kaže samozavestno dekle, polno optimizma in veselja, kot bi hotelo po bloško reči:”A ti me misleš zdaj pa ranku slikat?”
1942 Rakitna – Svak in sestrična
Fotografija je bila posneta pomladi 1942 v Rakitni pred cerkvijo Sv. Križa. Na sliki vidimo italijanskega vojaka, ki prihaja iz cerkve, za njim pa lepo oblečenega dečka in odrasle moške. Ta dan je bila v Rakitni birma. Deček, birmanec zvedavo opazuje vojaka pred seboj, boter pa gleda dečka, kot bi ga hotel nekaj opozoriti. Milka se fotografu zadovoljno smehlja. Prav na tej sliki je bila meni tako všeč, da sem si jo izbrala za birmansko botro, ki pa to ni nikoli bila. Svak in Milka sta bila doma iz Borovnice, ker pa je bila njena mama, moja teta Micka doma iz Rakitne, so bili ti obiski zelo pogosti.
1933 Rakek – Elektrika
V avgustu leta 1933 je bila na Rakeku slovesna otvoritev električne napeljave, ki sta se je udeležila tudi ban Dravske banovine dr. Drago Marušič in narodni poslanec logaškega sreza dr. Repe. Na Rakeku je zasvetila prva električna luč 14. avgusta 1933. Ker je bil Rakek obmejna postaja, se je po prizadevanju gospodarskega odbora upravne občine in ustreznih uradov za elektrifikacijo zavzela Kraljeva banska uprava in pripomogla, da smo dobili električno napeljavo iz elektrarne v Žireh. Napeljavo so opravile Kranjske deželne elektrarne. Občina Rakek je za napeljavo daljnovoda prispevala 250.000 din.
Tedaj je tudi v našo hišo prišla svetloba ob temnih večerih in vgradili so štekar (stikalo) za prižiganje in ugašanje le-te. Na sliki je prav tisti prvi, ki je še danes v veži in odlično služi svojemu namenu.
Na sliki iz leta 1928 so slušatelji obrtne trgovske šole v Ljubljani s profesorji. Ne vemo ob kakšni priložnosti je slika nastala, zdi pa se verjetno, da je bil to zaključek šolanja, saj so vsi zelo čedno oblečeni in urejeni, čeprav je bilo fotografiranje v tistih časih še dogodek, vreden najboljše obleke in frizerja kadarkoli. Dekle v drugi vrsti, za katero se zdi, da ima na prsih šopek, a je to le sled kemičnega svinčnika, s katerim jo je nekdo označil, je Marija Rigler, po domače Meri, ki se je rodila leta 1907 v New Jerseyju v ZDA in leta 1913 prišla v staro domovino skupaj z bratoma in starši. Njena mama je bila iz Metulj na Blokah, oče Rigler pa iz Lipsenja. Spoznala in poročila sta se v Ameriki, imela tam tri otroke, po vrnitvi domov pa še dva. Mlajša dva, Ivanko in Jožeta, so leta 1942 ubili Italijani.
1953 Sv. Vid – Kuharski tečaj
Tečajnice kuharskega tečaja, takrat še v Žilcah, so se postavile na cesto, ki pelje proti Jeršičem ob ograji šolske grede.
1985 Cerkniško jezero – Košnja na jezeru
Na sliki je gospod Kebe z Dolenjega Jezera. Njegov sin sedi na traktorju Torpedo. Izdelovalo jih je podjetje z istim imenom in sedežem na Reki. Tam je bila tudi glavna tovarna, podružnici pa sta bili v Đakovem in Jastrebarskem. Poleg traktorjev so izdelovali še orožje, kamione in motorje.
Slika je nastala na Cerkniškem jezeru poleti, ko je bila suša in so kmetje lahko kosili travo za steljo. Tej travi smo rekli kravina. Je ostra in tisti, ki jo je tlačil, ko še ni bilo nakladalk, je bil fejst porezan. Pa še po ribah je smrdela, zato so jo krave velikokrat jedle raje kakor seno v jaslih.
1928 Ljubljana – Čez lužo!
Podobna slika je bila že objavljena, kot me je opozoril Lojze Mazij, le da so na tej drugi ljudje. Na njej je poslovalnica Ivana Krakerja v Ljubljani blizu železnške postaje, pred njo pa skupina potnikov in njihovih spremljevalcev pred odohodom v Ameriko.
1961 Cerknica – Prijateljici
Pepca Knap in Ana Tekavec, poročena Ivančič
Slika je nastala nekje na Cerkniškem jezeru meseca junija, ko so imeli šoferji piknik na dan šoferskega praznika. Nič se ne spomnim, kdo vse je bil zadolžen za pripravo dobre kuhinje in peke, jaz in Klemenova Pepca (na sliki) sva šoferjem stregla tako s pijačo, kot s hrano. Obe sva v belih predpasnikih, kakršni so bili takrat predpisani za strežbo v gostilni.
Stare slike 