1906 Sv. Vid – O kraju in svetniku
Sv. Vid, kraj in planota, sta dobila ime po župnijski cerkvi Sv. Vida. Od prvotne, nekdaj sloveče romarske cerkve, ki je bila dograjena leta 1717, je ostal le zvonik. Današnja cerkev je iz leta 1903. V naslednjem letu je bil postavljen nov križev pot, ki ga je 1. maja blagoslovil župnik Jereb, teden dni za tem pa je blagoslovil še nov Marijin kip. Obok cerkve je leta 1926 poslikal Ogrin z Vrhnike. Notranjost cerkve je bila preurejena v letih 1982 – 1984 po načrtih Franca Kvaternika, ki se je rodil v Šmarati leta 1940 in se ukvarja predvsem z načrtovanjem kapel in cerkva.
Grahovo 1969/70 – 8. razred
V šolskem letu 1969/70 so se učenci 8. razreda, z razredničarko Cassolovo in šestimi učitelji slikali na šolskem igrišču v Grahovem. V ozadju je viden spomenik in stavba šole, levo pa Levarjeva hiša.
Slikali so se že konec maja ali na začetku junija, in sicer zato, da so lahko portrete posameznikov uporabili oz. prikazali na skupnem plakatu ob uradnem zaključku osnovne šole – na valeti.
1947 Bezuljak – Godca
Harmonika je bila na podeželju najbolj uporabljan glasbeni inštrument. Godec s harmoniko je bil povsod dobrodošel, vabili so ga v družbo, radi so mu plačali tudi pijačo. Jakob Brancelj – Podražov Jaka iz Bezuljaka je tudi rad raztegnil meh svoje harmonike. Leta 1947 pa je dobil družabnika v glasbi, Antona Nosana, ki pa je igral violino. Na sliki sta pred Podraževo hišo v Bezuljaku. Gospod Nosan sicer nekoliko čudno drži violino, Jaka pa veselo prebira črno-bele tipke.
1956 Rakek – Železniška nesreča
Nesreča se je pripetila 12. novembra 1956 med Planino in Rakekom. Redke so železniške nesreče brez smrtnih žrtev. Včasih, redkokdaj pa vendarle, se zgodi, da koga bog pogleda skozi veliko okno in preživi srečanje z vlakom. V tem primeru sta krajši konec potegnila tako drezina kot nesrečni železničar. Žal je z železniškimi nesrečami tako, da jih je procentualno malo, se pa o njih ne piše veliko.
Rakek 1968/69 – 6. a razred
Ta šolska slika je nastala pred vhodom takratne rakovške osnovne šole. Fotograf je bil Jože Žnidaršič – Bajček. Zanimiva je postavitev učencev za fotografiranje. Fantje so postavljeni v dveh vrstah zadaj, punce pa so s tovarišico zasedle prvo vrsto. Ni nam znano ali je ta “kavalirska” postavitev ideja fotografa Bajčka, ali učencev. Po moje bo ta prvo, ptička pa so morali pogledati vsi, ne glede na to, v kateri vrsti je kdo stal ali sedel.
Kot vidimo, dekleta takrat niso nosila hlač, saj so prav vse oblečene v krila in imajo zaradi tega kolena stisnjena tesno skupaj.
1929 Lož – Mesto Lož
29. septembra 1929 je Ilustrirani Slovenec na naslovnici objavil sliko mesta Loža na Notranjskem. Lož je bil pomembno in staro mesto.
1954 Stari trg – “Zaščitna” Mimi
Posnetek je nastal spomladi leta 1954, napravil ga je Vinko Toni, na sliki pa sta njegova žena Mimi in sin Miloš v otroškem vozičku ter nekoliko bolj zadaj še neznana ženska. Slikani so pred starotrško kaplanijo, kjer so Tonijevi stanovali v pritličju, prav tam, kjer sta zamreženi okni na sliki. V prvem nadstropju je bila tisti čas splošna ambulanta, kjer je Mimi delala kot “zaščitna”.
“Zaščitna” je bil takrat namreč skrajšan naziv za medicinsko sestro, ki je ostal od nekdanjega imena” zaščitna sestra”. Te so bile prve civilne medicinske sestre v stari Jugoslaviji, ki so veliko naredile na področju izboljševanja higiene in prehrane, zdravstvene vzgoje, varstva žensk, otrok in drugih ranljivih skupin, preprečevanja nalezljivih bolezni, zlasti TBC in podobno. Do tedaj so v zdravstvu delovale večinoma redovnice, a predvsem v stacionarijih in pri negi bolnika, ne pa toliko na terenu, vsaj kolikor jaz vem. Prvo šolo za medicinske oziroma zaščitne sestre je ustanovil dr. Andrija Štampar v Zagrebu okoli leta 1926 v okviru programa ” javno zdravstvo za vse”…
1919 Planina – „Gartnerjev“ Marjan (2)
Pred trgovino v Planini je bilo posnetih nekaj fotografij. Na tej sliki je moj oče Marjan v naročju svojega očeta Ivana Lavrenčiča. Najbrž je bila posneta istega dne kot fotografija iz prejšnjega prispevka, ker ima Marjan enako oblekico. Ivan je pražnje oblečen, z metuljčkom za vratom. Oba sta precej resna, morda ju je nekoliko slepilo sonce. Morda pa gre za povsem kaj drugega, saj pod italijansko zasedbo znatnih delov Notranjske in tudi Planine tik po prvi svetovni vojni ni bilo prav lahko. Italijanske oblasti so izdale odlok, da morajo oditi proč vsi za vojno sposobni prebivalci. Tudi moj ded Ivan je moral oditi, ker je bil avstrijski častnik. Odšel je začasno k dekanu Josipu Juvancu v Cerknico. Dekan je bil stric Marjanove matere Gabrijele.
Rakek 1970/71 – 8. a razred
1938 Babno Polje – Slavko Ožbolt, Ivanov
Fotografija je bila posneta pred Avguštinovo hišo na Babnem Polju med letoma 1938, ko je umrla mati mladeniča Slavka Ožbolta na sliki in pred pomladjo 1942, ko je ta odšel v partizane. Črni trak na reverju nosi v znak žalovanja za materjo.
Slavko je bil rojen okoli leta 1920 kot tretji sin in četrti, najmlajši otrok Franca in Angele, Ivanovih iz Bukovice na Babnem Polju.
Na fotografiji drži kolo, s katerim se je rad odpeljal na Bloke, najbrž na materin dom na Radlek, mogoče tudi na Hudi Vrh h kakim sorodnikom. Je kolo na sliki tisto, ki ga je pripeljal brat Franc iz Francije ali si ga je Slavko kupil sam? Če je kolo bratovo, potem je slika nastala šele v letu 1940 ali 1941, kajti takrat je Franc prišel domov.
Stare slike 