1935 Markovec – Renkoč mlin in dva kopuna
Renkoč mlin v Markovcu ima že dolgo zgodovino. V listinah se prvič omenja že leta 1606, ko je zapisan Jurij Ravšelj ali Okoliš kot mlinar na župnikovem.
1980 Cerknica – Reševanje rib (2)
V sončnem popoldnevu leta 1980 je fotograf Štefan Bogovčič na Ločicah v Cerknici posnel tudi to fotografijo.
Naslednje leto so začeli urejati strugo Cerkniščice od Rutarjevega mlina proti Krajcovi žagi. Trasa nove struge poteka v glavnem po Rutarjevih Ločicah. Pred ureditvijo struge je na tem odseku Cerkniščica mnogokrat poplavljala, bregove je prestopila tudi po dvakrat na leto. V novo, širšo in bolj globoko strugo, so speljali tri stare struge potoka.
Rakek 1972/73 – 4. razred
“Domovina je ena nam vsem dodeljena …” je zapisal Župančič. Tudi ta slika je ena, ampak je bila dodeljena samo meni po sistemu: “Z Rakeka so, k Ivanki pašejo!” Maksimalno sem se potrudila, imela sem tudi močno pomoč učiteljice na sliki in učiteljice, ki je opismenila in naučila računati najmanj pol Rakovčanov, da niso šli v svet taki kot Krajnerjev Pepe, ampak kljub vsemu nam ni uspelo prepoznati vseh na sliki.
1980 Cerknica – Reševanje rib (1)
Fotografija, ki jo je v sončnem popoldnevu leta 1980 posnel fotograf Štefan Bogovčič, prikazuje tri ribiče cerkniške ribiške družine, ki rešujejo ribe.
Leta 1981 se začeli urejati strugo Cerkniščice od Rutarjevega mlina proti Krajcovi žagi. Kjer je zdaj most pri Rutarjevem mlinu, so se pred tem združile tri struge istega potoka.
Preden pa so se lotili urejanja bregov potoka, je bilo potrebno rešiti ribe.
1895 Križna gora – Anekdota Huda baba
Križnogorski je pod časopisnimi prispevki podpisani kurat Jože Bevk, ko je služboval na Križni gori med 1850 do 1860. Prispevke je pisal v različne časopise. Njegovi članki in dopisi so bili po večini namenjeni povzdigi kmetijstva, poročal je o lastnih in tujih izkustvih, podal tudi kak samostojen predlog, trudil se prilagoditi zastareli način kmetovanja potrebam novega časa in kmete v tem pravcu poučiti. Opisoval je tudi tedanje življenjske razmere, poročal o naravnih nesrečah (poplave), včasih pa je posegel tudi po kakšni bolj zabavni tematiki. Tako je v Kmetijske in rokodelske novice, v decembru leta 1855, zapisal Kratkočasno berilo, ki vsebuje tudi anekdoto o hudi babi.
1938 Rakek – Posvetitev nove cerkve
S posvetitvijo nove cerkve na Rakeku smo se že srečali. Prav tako z zgodbo o tem, kako je šel moj ata s svojo staro mamo na ta dan k maši. Pa ni bil edini otrok, ki je moral tega dne v cerkev. Soseda, ki je bila rojena v Lazah in je tam tudi živela, dokler se ni poročila na Rakek, se spomni, da sta šli z mamo na posvetitev nove cerkve na Rakeku. Hodila je v prvi razred. Bilo je veliko ljudi in nič ni videla. Od vsega slavja se spomni le, kako zelo jo je v cerkvi zeblo.
1958 Stari trg – Tone s kolesom
1958 Tone na kolesu
Kratkohlačnik Toni je imel kakšne štiri leta, ko je ponosno poziral na kolesu, verjetno na domačem dvorišču v Starem trgu. Urejena oprava in bele žabe namigujejo na nedeljski ali prazničen dan. Čeprav je kolo videti precej švohceno, je zagotovo zdržalo precej preizkušenj. Kot tudi glava brez čelade. Ko so sčasoma odstranili ta male koleščke, so nas starejši, držeč za sedež, morda še parkrat postopoma spuščali, potem pa nas prepustili lastni spretnosti in iznajdljivosti. Posledica nerodnosti so bila razbita kolena, kakšna buška in včasih jok – kaj hujšega pa ne.
Ne razločim prav dobro ozadja, me pa precej spominja na naš borjač z velikimi majavimi lesenimi vrati v skednju, ki so bila prav priročna za vajo ustavljanja. Prvič je bilo precej pretresljivo in boleče, drugič sem se uspela obdržati na nogah, čeprav je kolo zletelo počez po tleh, tretjič pa mi je že uspelo pravočasno zabremzati, da se ni ponovila boleča lekcija.
1953 Cerknica – Pust na zadnji poti (7)
Leta 1953 je pust ležal na parah v Žajfenci. Tam je bil zato tudi pustni štab. V Žajfenco so ljudje vedno radi zahajali, še prav posebno pa v pustnem času, da so se lahko še zadnjič poslovili od pusta. Pred pustovo krsto je bil vedno nekdo prisoten. Temu so rekli, da je “za lučko”. Njegova naloga je bila, da je pazil na volilno skrinjico. Kdor je prišel kropit pusta, je moral spustiti denarni prispevek v volilno škrinjco. Temu se je reklo “prispevek za liter”.
Stanje v škrinjci sta prekontrolirala knjigovodja in blagajnik. Običajno je bil knjigovodja in blagajnik ena in ista oseba. Po pogrebu se je vsebino škrinjce preštelo in z izkupičkom za likof kupilo sendviče in seveda vino.
1953 Cerknica — Pust na zadnji poti (6)
Cerkniški fotograf Jože Žnidaršič je na glavnem, takrat še lesenem mostu preko Cerkniščice, leta 1953 ujel v fotoaparat zadnje dejanje pustovega pogreba, to je kremiranje. Ob poslavljanju od pusta se nekatere maškare v hudi žalosti od pusta poslovijo celo v potoku. Ti najbolj žalostni zaužijejo pred kobacanjem po mrzli vodi kar lepo količino temu primerne tekočine, tako po kvaliteti, kot po kvantiteti.
1953 Cerknica – Pust na zadnji poti (5)
Fotografija iz fotografskega aparata, katerega lastnik je Jože Žnidaršič – Bajčkov Jože st., je bila posneta leta 1953. Dogajanje, ki ga prikazuje fotografija, se odvija na glavnem mostu preko Cerkniščice v Cerknici. Tu se pustni pogreb vsakokrat konča s kremiranjem pusta.
Ne konča pa se žalost maškar, saj morajo po končanem pogrebu in po tradiciji maškare žalost dokončno utopiti še po cerkniških gostilnah. Šele ko ni več žalosti, se maškare odpravijo proti domu. Mnogokrat naslednjega dne proti jutru. Zakaj pa bi šli pogrebci takoj po pogrebu domov, saj take prilike za popogrebno druženje ne bo do prihodnjega pusta.
Stare slike 
