1934 Cerknica – Trebča družina (4)
Ta fotografija je delo neznanega fotografa. Nastala je leta 1934 v Cerknici št. 232, na današnji Notranjski cesti 18, v predelu, ki se mu reče Šembrun.
Na fotografiji je videti Trebčo družino leta 1934. Pred hišo levo od vhodnih vrat je bila klop kamor so se posedli. Ker je bila klop premajhna, da bi sedela vsa družina, stojijo trije zadaj za klopjo.
1978 Stari trg – Proslava
Če povem po pravici, ne vem, kje je slika nastala. Podobno je rakovškemu kulturnemu domu. Lahko bi bil pa tudi cerkniški ali starotrški.
1952 Cerknica – Zima
Fotografija je nastala leta 1952 na Mali gasi pred našo hišo, ki je imela številko 130. Šele nekaj let kasneje je Mala gasa dobila ime Gerbičeva ulica in naša hiša številko 28.
Po južni je mama toplo oblekla sestro in mene in odpravili smo se na sankanje. Ravno ko smo prišli na cesto, je po ulici prigazil cerkniški fotograf Jože Žnidaršič – Bajčkov Jože in nas fotografiral.
Na sliki se vidi, da Mala gasa ni bila splužena. Takrat skorajda ni bilo luksuz avtov, pa tudi tovornjakov je bilo zelo malo, zato pluženje ni bilo tako pomembno. Dovolj je bila ozka gaz.
V tistem času smo se sankali v Tavžljevi dolini. Tam so tudi smučali. Najboljši smučarji so se spuščali “s kota”, to je iz najvišje točke Tavžljeve doline, ki je v bližini Andrejcovega skednja. Sankalo in smučalo po strmini se je tudi od farovških štal proti Vidmu. Seveda pa tudi po vseh klancih v Cerknici, saj zaradi prometa ni bilo nevarnosti.
1940 Dolenja vas – Prijateljice
Skupinska slika prijateljic pred Bečajevo hišo je nastala v začetku leta. Pomlad je in še mraz. Vsi so toplo oblečeni.
1936 Loško – Spravilo sena
“Pod Rožnato planino grabila je seno, od veselja in radosti si je pela pesmico.” Danes, ko kmet opravi vse delo pri senu na riti, bo marsikdo težko razumel, kolikšen projekt je bilo obračanje in spravilo sena, sploh če je bila njiva velika. “Seno se suši na grabljah”, je vedno rekla naša mama in smo obračali kot en prepetuum mobile. Ko smo prišli do konca njive, ponovi vajo.
Predstavljam si, da je bilo v tem primeru ravno tako. Senožet je bila velika, sonce je neusmiljeno pripekalo, obračati pa je bilo treba. Če je bilo vreme “čudno”, je bilo treba narediti ograbek ali kopice, če bi slučajno deževalo. Naslednji dan, ko je šla rosa dol, pa je bilo to potrebno ponovno raztresti in obračati. Danes naredijo to s traktorjem v desetih minutah, takrat pa je trajalo cel dan.
1899 Kožljek – Stenografski pozdrav
Zanimivo razglednico s sliko Kožljeka je nekdo poslal v Trst. Gotovo je moral stanovati v Begunjah, ker je pred datumom napisano Wigaun, kar je nemško ime za Begunje. Besedilo je napisano verjetno s stenografskimi znaki, razberem edino Koschlek – Kožljek. Na mali sliki je Krajcava – Švigljeva hiša, kjer je bila tudi gostilna.
Razstava v knjižnici Rakek
Naši ljudje, kraji in avtobusi
V Knjižnici Jožeta Udoviča, v enoti na Rakeku, je od 10. 4. do 9. 5. 2014 na ogled razstava prispevkov, ki so bili objavljeni na strani Stareslike. Pripravili smo tudi nekaj fotografij o razstavi sami:
Na otvoritvi
Pregled razstave
Razstavo smo pripravili s sodelovanjem Knjižnice Jožeta Udoviča, Cerknica.
1962 Gorenje Otave – Cvetna nedelja
Ko mi je bilo devet let, hodila sem v tretji razred osnovne šole, sem nesla iz Otav k Sv. Vidu v farno cerkev kar šest žegnov.
1930 Pudob – Trkanje velikonočnih pirhov
Čudovito je fotograf Bavec zabeležil dogajanje na vasi, v Pudobu pred Ponudovo hišo, enkrat pred drugo svetovno vojno na velikonočno nedeljo. Površni opazovalec slike, ki ni seznanjen z našimi navadami in običaji, bi bistvo slike lahko prav hitro spregledal. Meni pa je srce kar zaigralo, ko sem jo dobila v roke. To je presenetljivo lep fotografski zapis navade iz našega koščka domovine, ki se imenuje trkanje.
Hvaležna sem Mariu, da je iz skritih “zakladov” družinskih zbirk izbrskal tudi to zanimivo sliko.
Vinko Bavec je bil domačin, ki je s svojo fotografsko dejavnostjo deloval drugod – v Brestanici in Brežicah, zato je dobro poznal navade iz naših krajev. Ker pa je živel in delal drugje, se je dobro zavedal te naše posebnosti in je prav zato lahko napravil tako zgovorno fotografijo, ki pove več kot besede.
1933 Cerknica – Velika noč, kot vsako leto
Velika noč ali kako se je udejanjil rek: “Kdor drugemu jamo koplje, ni grobar, ampak sam vanjo pade!”
Neko jutro smo sedeli pri kavi in se pomenkovali. Bilo je okrog pusta in ena od sodelavk je vprašala, kako to, da pust ni vedno na isti dan. Povedala sem ji, da načeloma je, ker je vedno v torek, da pa ni vedno na isti datum zato, ker to uradno ni nikogaršnji rojstni dan, neuradno pa marsikoga. Nakar sem ji razložila, da se pust ravna po veliki noči in ne obratno. Seveda je potem sledilo vprašanje, kako da ni velika noč vedno na isti datum. Kako naj pa betonski otrok to ve! Ravno sem ji nameravala razložiti, ko je vstopil sodelavec. Ker sem tisto jutro vstala na levo nogo, saj imam na desni zid in zaradi neumnih vprašanj, sem bila malo sitna in sem si rekla, da ga bom pa malo v zadrego spravila, ker gotovo ne ve pa sem mu rekla, naj pove, kako “se pride do velike noči”. Pa je vedel. Kasneje sem izvedela, da poje pri frančiškanih na koru. Ali pa če bi župnika vprašala!
Stare slike 