Skip to content

1965 Slivnica – Dom na Slivnici

22. 10. 2021
tags:
by

V počastitev občinskega praznika leta 1963 so člani Planinskega društva Cerknica slovesno odprli dom na Slivnici. Predsednik Skupščine občine Cerknica Jože Telič je v nekaj kratkih stavkih opisal gradnjo doma. Poudaril je razumevanje in sodelovanje gospodarskih organizacij in posameznikov.

Leta 1974 ali pa 1975, bili smo še v osnovni šoli, se je pokojni Bogdan Urbar spomnil, da bi bilo pa zanimivo, če bi šli na Slivnico. Bil je oblačen, a še kar topel jesenski dan. Šli smo k ovce v klavnico: on, jaz pa še eni trije – v kavbojkah, navadnih čevljih in brez hrane in pijače. Saj je kratka pot, bomo hitro tam, je rekel Bogdan. Do Cerknice smo šli peš po stari cesti. Če me sedaj vprašate, kje točno smo šli – nimam pojma. Vem le, da je bila pot še kar položna. Pravzaprav ni bilo nobene poti. Vlekel nas je kar počez čez gmajno. Ni bila pot za Brestom (sedanjo upravno enoto) navkreber. Te ne bi zmogla, ker grizeš kolena. Vleklo se je kot ponedeljek. Takrat nisem še kadila in razen lenobe nisem imela drugih težav pri vzpenjanju.

Problem je nastal, ko sem se vrnila domov. Telefonov še ni bilo. Ključa vhodnih vrat nisem vzela s seboj, ker sta bila mama in ata doma, ko sem odšla. Pridem pred hišo – vrata zaklenjena. Nič drugače ni bilo s tistimi zadaj, ki vodijo na dvorišče. Mrak se je že delal, zeblo me je tudi že malo, lačna sem bila pa fejst. Zdaj pa ne morem v hišo. Potem sem več kot dva metra od tal opazila odprto straniščno okno v izmeri 60 x 30 cm. Ker je bil tudi skedenj zaklenjen, nisem mogla do lojtre. Po ogledu okolice sem za skednjem našla dve prazni Brestovi kanti za lak. Pod okno sem postavila eno na drugo in se zrinila skozi okno po mačjem sistemu – če bo šla glava, bo šlo vse. In je šlo. V stranišče z glavo naprej na roke in potem še noge notri. Edina sreča je bila, da me ni nihče videl, pa da se stranišče od znotraj zaklepa. Od tedaj imam vedno ključ samo ako grem od doma. Pa hribolazenje sem tudi zaključila. Samo še enkrat so me nahecali za na Šmarno goro. Pa o tem kdaj drugič.

Na strehi sta dva daljnovoda. Na balkonu visijo zastave. Kaj za eno reč pa ima v rokah gospa? Je to zmaj, zastava … ?

Dom na Slivnici je imel 46 ležišč in 120 mest v restavraciji. Lojze Perko je gratis naslikal sliki »ples čarovnic« in »hudič žene polhe past« v tehniki sgraffito.

Na zadnji strani razglednice so trije žigi.

  • Na prvem je slika doma in napis Dom na Slivnici ter 1114 metrov.
  • Z drugega razberemo, da je Dom na Slivnici tudi postojanka poti kurirjev in vezistov NOV. To je najdaljša transverzalna pot. Začela se je 13. junija 1969.
  • Tretji pa je žig Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica, ki je lastnica razglednice.

Slovarček:

  • sgraffito: ali vrezanka (it. sgraffiare – spraskati, ostrgati) je zidna slikarska tehnika, ki je predvsem primerna za dekoracijo fasad, uporablja se tudi za dekoracijo notranjosti tako javnih kot zasebnih objektov

Viri:

Kraj: Slivnica
Datum: 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica
Skenirano: 24. 9. 2021
Oblika: razglednica

from → 1965, Avtor neznan, razglednica, Slivnica

Dodajte komentar

%d bloggers like this: