1954 Lož – Moje prvo polhanje
Na fotografiji je avtor prispevka. Ta fotografija je nastala dve ali tri leta preden je bil dovolj star za svoje prvo polhanje. Ki je potekalo, kot sledi.
1956 Cerkniško jezero – Rešeto
Le umetnik vidi in zna ujeti pravi trenutek. Jože Žnidaršič je to nedvomno bil. Glede na vodostaj in oblačila možakov, ki posedajo na hlodih, je slika nastala spomladi ali jeseni. Sence padajo na desno. Sonce se je dvignilo nad Slivnico. Nad jezerom se dviga meglica in zakriva Javornike. Najlepša jutra so zjutraj, je zapisal Ivan Volarič – Feo. Jaz pa pravim: najlepši dopoldnevi so dopoldan ob Cerkniškem jezeru. Diši po jezerski travi, ki me je tolikokrat porezala, ko sem jo tlačila na vozu. Vetrič vleče z Javornikov, sonce greje stare kosti. Na tako lepem kraju in v lepem vremenu bodo pa že kaj pametnega pogruntali.
Nova vas 1968/69 – 2. razred
Junija 1969 so se učenci 2. razreda osnovne šole Nova vas slikali ob svoji razredničarki Francki Anzeljc. Slikani pred osnovno šolo v Novi vasi, pod cerkvijo pri Fari. Malico so jim pripravljali v sosedni hiši. Nekatere učiteljice so stanovale v kaplaniji, spet druge v Blaževi hiši.
Tudi ti nasmejani učenci so vsako jesen imeli športni dan, na katerem so utrjevali delovne navade in krepili mišice ob skladanju drv za zimo. V bližini šole je bil vrt z zelenjavnimi in cvetličnimi gredicami. Tukaj so vsako leto junija zacvetele lepe potonike. In prav njihovo cvetenje je naznanjalo, da se bliža konec šolskega leta.
1954 Žerovnica – Gasilska veselica
Kako se je znašla fotografija gasilcev na veselici v Žerovnici v Postojni, ni jasno niti sedanjemu lastniku. Na žalost nobenega ne poznamo. Upam, da bo kateri izmed bralcev spoznal vsaj kakšnega. S tem namenom in da ne gre v pozabo, je tudi objavljena. O gasilcih iz Žerovnice ne vem prav nič, zato si bom pomagala z Notranjsko-primorskimi novicami.
1758 Cerkniško jezero – Karlouca
Na sliki je vhod v malo Karlovico, kot ga je videl Steinberg. Objavljena je bila v njegovi knjigi iz leta 1758 z naslovom Temeljito poročilo o na Notranjskem ležečem Cerkniškem jezeru. Kot navaja dr. Trevor Shaw, je Steinberg preučeval delovanje jezera od leta 1714 do svoje smrti. Rokopis iz leta 1752 hranijo v Pragi. Na podlagi le-tega je leta 1761 izšla knjiga v Gradcu in Ljubljani. Posebnost je, da imata knjigi različni naslovnici, obe datirani v leto 1758. Prevod knjige v slovenski jezik je leta 2015 izšel pod okriljem Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica. Edinstven izvod ljubljanske izdaje je bil nekoč v lasti frančiškanske knjižnice v Ljubljani. V francoskem jeziku je izšla bistveno krajša različica.
1956 Rakek – Panorama
Redka slika Rakeka z unške strani. V sredini izstopa Gabrenjeva hiša. Za cerkvenim zvonikom je Domiceljeva trgovina. Pod pretežno jasnim nebom se križajo žice električne napeljave. Na njivi raste koruza, lahko je tudi kaj drugega, ker slabo vidim. To daje slutiti, da je pozno poletje. Letnico nastanka fotografije sem ugibala na podlagi dveh podatkov. Slikal je Jože Žnidaršič, ki je fotografsko dejavnost v Cerknici začel leta 1953. Cesta Rakek – Unec je bila asfaltirana leta 1962 in je bila na sedanji trasi zgrajena že leta 1881. Na sliki je še makadam.
1936 Rakek – Oskrba z gorivi
Državni monopol Kraljevine Jugoslavije, Uprava državnih monopolov, Oddelek za tekoča goriva je 6. aprila 1939 Kraljevski banski upravi Ljubljana poslal »Navodila za ravnanje s tekočimi gorivi v mirnem času, med pripravami, med mobilizacijo in v vojnem času« in v zvezi s tem zahtevo po popisu porabe tekočih goriv po posameznih banovinah. Navodilo je bilo sprejeto 14. februarja istega leta. Kraljevska banska uprava je poslala dopis vsem občinam in zahtevala, da popišejo porabo tekočih goriv po treh skupinah. V prvo skupino so uvrstili petrolej za razsvetljavo, v drugo porabo tekočih goriv za avtomobile in v tretjo porabo tekočih goriv v posameznih podjetjih.
1952 Bloke – Nikoli več
Cerknica 1978/79 – Dekleta 8. b razreda
Ob koncu šolskega leta 1978/79, so dekleta iz 8.b razreda izkoristile priložnost in se še zadnjič skupaj slikale. Za spomin na lepo obdobje, na povezanost in na iskreno prijateljstvo. Zadnji športni dan je bil pohod na Slivnico. Kot smo že nekajkrat omenili, je bila med temi dekleti tudi z boleznijo zaznamovana Vlasta. Res je imela srečo s svojimi sošolkami in sošolci, da so ji vedno in povsod stali ob strani in ji pomagali. Tudi ta zadnji športni dan je bilo tako. Dekleta so ji pomagala, ji nudila oporo in pomoč pri hoji. Seveda se je ta pot kar dobro zavlekla. Splačalo se je, pa čeprav so jih doma okarali, zaradi kasne vrnitve. Vlasti pa je takrat še zadnjič v življenju uspelo priti na Slivnico. Bolezen se je stopnjevala in z 18. letom je pristala na invalidskem vozičku.



