1953 Nova vas – Smučarske tekme na Piškovcu
Valvasorjevi raziskovalni vnemi se moramo zahvaliti, da so bile bloške smuči in starosvetni bloški smučarji konec 17.stoletja v Slavi vojvodine Kranjske predstavljeni tedanjemu kulturnemu svetu. Valvasor je najbrž Bločane odkril naključno, ko je hodil podrobneje raziskovat Cerkniško jezero in ga je pot vodila čez Bloke, kjer se je ustavljal pri Turjačanih na Pajkovskem gradu. Ta grad je bil zgrajen v letih pred izidom njegove knjige. Hodil je torej, opazoval in zapisoval, kar je videl po tem pustem, divjem in visokem hribovju, kot je zapisal. Po Valvasorju je bloško smučanje šele leta 1845 v slovenščini ponovno opisal Jožef Bevk – Podgrivarski, bloški kaplan. Dve leti je služboval na Blokah in se dobro seznanil s to ljudsko “napravo”.
1985 Cerknica – Anton Čepin – Čarli
Človek, ki je živel v senci, odmaknjen od visoke politike in vendar je pustil poseben pečat med nami kot “Cerkniška legenda”.
Prišel je baje iz Pomurja konec šestdesetih let in se zaposlil pri peku Gorjupu. Kasneje se je zaposlil na Komunali v Cerknici in tam pustil svoj neizbrisen pečat. Bil je pač naš Čarli, veselega duha in prijaznega značaja, čeprav tega ni vedno kazal.
1967 Rakek – Pekarna
Cerkniška občina je že leta 1965 začela graditi objekt, v katerem bi napekli dovolj kruha za vso občino. Junija leta 1967 so bila dela končana, ni bilo pa še centralnega ogrevanja, niti ni bila končana montaža opreme in ne urejena okolica objekta. 15. decembra 1967 je bila otvoritev Pekarne na Rakeku. Stroški so znašali približno 140 milijonov din, od tega za pekarno 60 milijonov din. Z ostalimi sredstvi si je Trgovsko podjetje Škocjan uredilo skladišča za svoje potrebe. Tam so imeli hladilne komore za sveže in suho meso in tudi prostore za druge artikle, ki so jih posredovali trgovcem po celi občini.
1926 Gorenje Otave – Kovačeva družina skozi čas
Fotografija prikazuje Kovačevo družino okoli leta 1926.
Na sredini stoji gospodar Andrej Zalar – Betačev (1876-1946), z drugo ženo Angelo (1898-1993), ki v naročju drži eno od dveh hčerk iz Andrejevega drugega zakona. Ostali prisotni so zagotovo del širše družine, saj je oče Andrej imel iz prvega zakona še 6 otrok, ki jih pa sedanja generacija ne prepozna, saj so trije sinovi pred in med drugo svetovno vojno pomrli, dve hčerki pa se še pred vojno poročili in odselili.
Cerknica 1977/78 – 8. a razred
Z učiteljico Cvetko Levec, že četrto leto njihovo razredničarko, so se učenci 8. a razreda še zadnjič ponosno postavili pred Bajčkov fotoaparat. Do tukaj je prišlo 28 učencev in od tega kar 16 fantov in le 12 deklet. Tudi razredničarka je bila ponosna na svoj razred, saj so tudi z njeno pomočjo uspešno krmarili skozi štiriletno obdobje. Obdobje, ki so ga zaznamovale težave, skrbi, mladostniška oziroma najstniška nemirnost, prve ljubezni in prva razočaranja, pa tudi lepi in nepozabni trenutki. Tega se takrat žal še niso zavedali. Se pa zavedajo sedaj, po kar nekaj preteklih desetletjih. Ko ugotoviš, da so bila šolska leta pravzaprav najlepša leta v mladosti, kaj hitro ugotoviš, da si že v zrelih letih.
1938 Vrhnika – Tonček in njegova pot
Slika neznanega avtorja, posneta v Starem trgu, prikazuje kakih šest let starega dečka, ki iskrivo gleda v fotoaparat. Vsak čas bo ali pa je že začel hoditi v prvi razred, zdaj pa nosi gobe k Ferlugovim, kjer jih gospa zelo rada je. Njen mož je bil na Kovačevi žagi zastopnik za odkup lesa, stanovala pa sta pri Mlakarjevih in tam je nastala ta fotografija. Fotograf ga je posadil na mizo pred okno, predenj položil zvezek ali knjigo in za ravnotežje dodal kaktus v lončku. Izredno lepa slika, ki se je ne moreš nagledati, je po svoje polna simbolike: zvedav in radoživ otrok, odprto okno prihodnosti, učenje in učenost na trnovi poti čakata bistrega dečka, ki se je ravno zazrl v gledalca … Oblečen ima karirast rieklček in kratke hlače, v ozadju pa se vidi odprta polovica okna in za tisti čas značilna bolj “nobel” okrasna stenska slikarija. Noga, ki binglja pod mizo, razkazuje trden čeveljček z močnim podplatom.
1971 Rakek – Revija Maneken
Revija Maneken je prvič izšla leta 1957 kot priloga revije Progres in kot samostojna publikacija. V uvodniku so jo predstavili takole: »Maneken je naša nova modna revija, kakršno smo že vse predolgo pogrešali. Vsak mesec Vam bo pripovedoval o modi, prinašal (ker govorijo o reviji, bi bilo pravilno “… pripovedovala o modi, prinašala …”, op. p.) domače in tuje modne reportaže, originalne fotografije in skice modelov, predloge, nasvete in ideje. Maneken bo izpolnil (pravilneje bi bilo zapolnil, op. p.) dosedanjo praznino na modnem polju in bo v pomoč nestrokovnjakom, strokovnjakom, obrtnikom, modnim podjetjem in celo tovarnam.« Večino naslovnic in ostalih slik je napravil Stane Jerko. Revija je bila dvojezična, slovnične napake pa neoprostljive.
1953 Kranj – Šolar naj bo
Tako brezskrbno sem poziral blizu stanovanjske hiše, kjer smo stanovali v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Fotografijo je posnel moj oče Marjan na Gorenji Savi (sedaj Savska Loka) v Kranju. Takrat sem poznal predvsem otroško igro in nisem imel prav dosti zadolžitev. Spominjam se, da sem že hodil z majhnim nahrbtnikom po kruh čez Savo v pekarno na Mohorjevem klancu. Z vrstniki smo se že pogovarjali o šoli. Bili so nekoliko starejši od mene in že primerni za šolo. Jeseni leta 1953 naj bi šli v prvi razred osnovne šole. Bil sem žalosten, da bom moral ostati še leto dni doma, saj je bila takratna starostna meja za sprejem v šolo sedem let. “Le s kom se bom igral, ko bodo drugi v šoli?” sem se spraševal. Čez čas smo izvedeli, da bodo uvedli poskusni prvi razred za šestletnike, in ker sem silil v šolo, so me starši vpisali. Pri nas doma je torej padla odločitev: Šolar naj bo!
1972 Velike Bloke – Pomično merilo, šubler
1983 Cerknica – Občni zbor čebelarjev
Na sliki udeleženci Občnega zbora Občinske zveze čebelarskih društev Cerknica 13.3.1983 na ploščadi ob Hotelu Jezeru. Občni zbor je bil obarvan še posebno svečano, saj so na njej podelili tudi priznanja.
Stare slike 