1965 Pula – Moški pevski zbor DPD Svoboda na izletu
Te slike sem se zelo razveselila, ker me spominja na največje glasbene zvezde mojega zgodnjega otroštva. Moški pevski zbor Delavsko prosvetnega društva Svoboda iz Starega trga je v petdesetih letih nastopal na vseh prireditvah v Loški dolini in njihovo petje je bilo nesporno vrhunec in najlepše doživetje vsakega prazničnega dogodka in to ne le zame, ki sem bila še smrkljica na materinih kolenih v natrpani starotrški kinodvorani. Ker smo le redko slišali radio ali videli film, smo si morali glasbo narediti sami, zato je bilo takole kultivirano petje moškega zbora res nekaj izrednega. Kako je to donelo, kako so bile to blagoglasne melodije! Še zdaj slišim solista, ko je zapel: “Jutri pa, na dan proščenja šopek tvoj si bom pripel, rad poznal, dekle, bi njega, ki mi šopek ta bo vzel!” In drugi so mu ubrano pripevali … Pojma nisem imela, kaj je to proščenje in zakaj si bo pripel šopek – ampak bilo je tako lepo!!
1962 Markovec – Janežičev mlin ali Renkoč maln?
Brez te fotografije bi bila zbirka posnetkov terenskega dela etnologov Slovenskega etnološkega muzeja v letu 1962 kar malo manj vredna: na njej je Janežičev mlin, po domače Renkoč maln v Markovcu, ki ga je posnela Fanči Šarf.
Gre namreč za domnevno najstarejšega od mnogih mlinov na Obrhu in to v njegovih zadnjih letih. V knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem iz leta 1996 namreč najdemo na strani 475 navedbo, da je že leta 1606 v mlinu, ki je danes Renkoč, živel Jurij Ravšelj (Rambschell).
1963 Nova vas – Valeta z učiteljem Godcem
Pred vhodna vrata starega šolskega poslopja so se v juniju 1963 postavili učenci takratnega 8. razreda novovaške osnovne šole, s ključem na okrašenem pouštrčku in metlo, ki so jih namenili svojim naslednikom. Praznično oblečeni so medse vzeli razrednika Ivana Godca, ki je krajši čas s svojo družino preživel v Novi vasi.
1954 Stari trg – Na Farovškem vrtu
Sejem ali živinorejska razstava v Starem trgu. Zadaj na hribu je Loški grad in pod njim na samem Mercinova hiša. Danes je tam vse čez in čez pozidano. Mislim, da je slika nastala na Farovškem vrtu, ki je zdaj prav tako pozidan. Vidi se glavna cesta iz Starega trga v Lož in pravokotno nanjo potka, ki gre z Mandrg čez Brežiček na pot pod Malim vrhkom. Čisto na levi v sredini je mogoče slutiti Brežiček, ki se je razlil po travniku.
1951 Rakek – Vengustovi
Na domačem vrtu, polnem sadnih dreves, je pozirala fotografu razširjena družina Vengust.
1943 Pudob – Po vrnitvi iz taborišča
Na sliki je požgana stavba nekdanjega pudobskega gasilskega doma, imenovanega “šprukavnca”, kjer je bilo med vojno nastanjeno poveljstvo belogardistične postojanke. Stavba je bila prvotno namenjena dvorazredni šoli, ko pa je bila odprta nova šola v Iga vasi, je bilo tu stanovanje za učitelja in gasilski dom. Stala je na južni strani Pudoba, desno ob cesti v Iga vas. Uničili so jo partizani 14. septembra 1943. Spredaj je še videti bunker, ograje iz bodeče žice, ki je obdajala Pudob, pa na tej sliki ni. Tukaj je nekaj časa bival pesnik France Balantič, ki se je ob partizanskem napadu skupaj s svojimi nadrejenimi zgodaj zjutraj v megli umaknil čez Obrh in v Javornike ter na Rakek.
Cerknica 1969/70 – 4. a razred
Učenci 4. a razreda smo se slikali na običajnem mestu pred šolo. Z nami je na levi strani slikana razredničarka Vika Tornič, na desni strani pa blesti naša Metka. Slikanih je 14 deklet in 13 fantov.
1943 Planina pri Rakeku – Nasmeh sredi vojne
Hiša v ozadju, v kateri je bila Kiautova trgovina in gostilna v Planini št. 30, stoji ob stari cesti iz Ljubljane v Trst, ki jo je v času avstrijskega cesarstva zgradil podjetni priseljenec iz Furlanije, njegovi nasledniki pa so uspešno ohranjali to dejavnost do konca zadnje vojne. Potomcem, ki zgradbo še danes zgledno vzdržujejo – je spomeniško zaščitena – služi za počitniško hišo. Lepo vzdrževani vrt z rožami in skrbno obrezanim pušpanom ob potkah tudi spominja na slog nekdanjih časov.
Ne čudi, da so dimnik te hiše izbrale štorklje za vsakoletna domovanja. Konec avgusta mladiči poletijo v tople kraje, letos so bili trije. Ker so obročkani, se ve, da običajno preletijo severno Italijo, Francijo in Španijo ter preko Gibraltarja v Afriko. Toda pred časom se je eden podal preko Balkana in Turčije; našli so ga v Izraelu. Tudi z vračanjem nimajo težav. Če človek pomisli samo na sposobnosti teh fantastičnih ptičev, mora spoznati, kako malo razlogov ima človeška vrsta za napuh in aroganco, ki ju brezobzirno vsak dan izkazuje naravi.
Marička Žnidaršič in njena mama pred hišnim oknom polnim rož, ki jih je pesnica zelo rada gojila.
Pesnica Marička Žnidaršič se je rodila 16. novembra 1914 v Starem trgu pri Ložu. Oče je še pred njenim rojstvom padel kot avstrijski vojak v Karpatih, kar je za vedno zaznamovalo njeno življenje. Šest let se je šolala v Starem trgu in razvijala tudi svoje mnogotere darove: slikarski, pevski, recitatorski in pesniški. Čeprav je hlepela po izobrazbi in želela postati učiteljica, ji je zaradi skromnih razmer uspelo le šolanje na meščanski šoli na Rakeku.
Vseskozi je bila predana literarnemu in kulturnemu delu. Po vojni vihri, v kateri je dala svoj prispevek kot pesnica upora, trpljenja, zmagoslavja in upanja, je službovala v uredništvih Ljudske pravice in Delavske enotnosti, se za nekaj časa vrnila v Loško dolino, potem pa za stalno odšla v Ljubljano. Napisala je pesniške zbirke Pesmi izpod Snežnika, Človek in zemlja, Nalomljena veja, Ugasla luč in Ko je prihajal dan.
1910 Zagorje – Piknik ob Savi
V mojih predvidevanjih me je malo zaneslo na primorsko stran. Sklepala sem, da je piknik v Zagorju – v tistem Zagorju pri Postojni, ker je bila gospa Domicelj, roj. Dekleva, doma iz Postojne pa mi je nekako na onkraj Javornikov pasalo. Potem mi je gospod, ki mu zaupam in verjamem, rekel, da bo bolj verjetno to kar Zagorje ob Savi, ker naj bi imeli Domiceljevi tam sorodnike. Nekje na spletu sem res našla Alojzija Domicelja in zna biti, da sta bila z Maksom, ki je na sliki, tudi resnično v sorodu.
Stare slike 