1939 Markovec – Okolišev Matija s hčerko
Slika je nastala neke nedelje okoli leta 1939, ko sta šla Matija Petrič, Okolišev iz Markovca in njegova starejša hči Danica, rojena leta 1929 dol po Starem trgu, najverjetneje od maše. Spotoma sta se ustavila še pri mesarju in kupila pol kile mesa za juho, ki ga oče drži v roki. Mesnica je bila takrat v zadnjem delu Kovačeve hiše, pred katero ju je ujel fotograf. Tam je še do nedavnega rasla košata lipa, ki se vidi na zgornjem robu slike. Za njima na levi je Krajčeva hiša, v kateri je še v 70. tih letih živela gospa, ki smo jo klicali Poštarica, njene hiše pa že dolgo ni več. Pač pa še stoji Razdrihova v sredini slike zadaj, kjer je bila nekoč trafika, zdaj pa je prenovljena in ima druge lastnike. Med hišami vodi pot navzgor k farni cerkvi sv. Jurija in naprej na Mandrge. To je najbrž najstarejši poseljeni del Starega trga. Za Kovačevo hišo so nedavno, ko so porušili deloma zidani Kovačev skedenj, kjer je pred letom 1967 nekaj časa deloval eden od obratov Kovinoplastike, našli ostanke gradnje iz 15. stol
1920 Ljubljana – Spolna vzgoja
nem
Knjigo je napisal Čeh Zdeněk Záhoř (1881 – 1931). Bil je učitelj, pisatelj, dramatik in zdravnik, navdušen za zdravo vzgojo mladine, zato ne preseneča, če veliko njegovih del govori prav o spolni vzgoji. S tega področja sta najbolj znani njegovi publikaciji „Spol – ljubezen materinstvo. Za dekliški naraščaj od 14 let“ in „Spol – ljubezen očetovstvo. Za fantovski naraščaj od 15 let“. Obe sta izšli leta 1918. Bil je tudi urednik poglavja o spolni vzgoji v reviji National Liberation. Njegova vnukinja je bila Božena Nemcova.Njegova žena Marie Záhořová-Němcová je bila vnukinja pisateljice Božene Němcove.1
V Sloveniji je knjiga izšla leta 1920 pri založbi Umetniška propaganda, ki jo je leta 1915 ustanovil prav tako Čeh Hugo Uhliř (1881–1965) in jo vodil do leta 1946. Vseskozi pa mu je ob strani stal Joža Glonar.
82-letni Peter Pantar obrezuje šprikle na rzivnem stolu. Podlož 15. Pod to oznako smo v Slovenskem etnografskem muzeju našli sliko iz leta 1962, ki jo je posnela Fanči Šarf.
1965 Rakek – TP Škocjan
Majhna stavba poleg nekdanjega sodišča je bila po vojni skladišče Trgovskega podjetja Škocjan. Po večletnih naporih kolektiva, v sodelovanju s Skupščino občine Cerknica, je podjetju leta 1967 (slika je nastala pred tem letom) uspelo zgraditi centralno skladišče in prostore za upravo podjetja na Rakeku (prej carinsko podjetje na železniški postaji, kasneje trgovina Tuš) z nadgraditvijo prostorov na sliki.
Z dograditvijo teh kapacitet se je delno uresničil osvojeni program Občinske skupščine Cerknica, naj Rakek postaja upravno poslovni center Notranjske. V novozgrajenem skladišču je delovala, za tiste čase dokaj sodobna pekarna za potrebe celotne občine. V tem skladišču so bile urejene tudi ustrezne hladilnice.
1965 Kozarišče – Gostišče Snežnik
Fotografija je nastala pred gostiščem Snežnik. O fotografiji ne vemo ničesar drugega kot to, da je nastala ob obisku dveh zadovoljnih tujcev. Pred časom sta bila gosta Jožeta in Nežke Mlakar, pa sta se na svoji poti oglasila v gostišču. Dogodek so ovekovečili s to polaroidno fotografijo.
1940 Rakek – Gasilni dom
Na gasilskih vajah v tem istem gasilnem domu, kjer treniramo predvsem jezično mišico in kjer so bili navzoči veterani, operativa in vsi drugi, smo družno ugotovili, da je slika izpred druge svetovne vojne. Indicev je kar nekaj. Lipe še ni, zdaj je velika in debela. Na domu je še stolp, kjer so sušili cevi po uporabi in kjer je bila tudi sirena. Zdaj ga ni več, se ga pa moji letniki še spominjajo. Glede na to, da je bil dom obnovljen leta 1930, je tu že v precej slabem stanju. K temu je verjetno pripomogla makadamska cesta, poleg katere stoji in zob časa nasploh, iz česar lahko sklepamo, da je od otvoritve minilo vsaj deset let, kar sliko postavlja v leto 1940 ali tam okrog.
1962 Markovec, Trzne – Zdevanje detelje
Ravšelj Janez in družina “zdevajo” deteljo na ostrnice, Markovec 27 – tako je označena slika iz Slovenskega etnografskega muzeja, ki jo je Fanči Šarf posnela poleti leta 1962. Beseda “zdevati” se ji je najbrž zdela nenavadna, ker jo je zapisala z narekovajem, in res jo SSKJ označuje kot nedovoljeno oziroma narečno – nam pa je tako lepa in samoumevna!
1937 Rakek – Odkritje spomenika Aleksandru (II)
Rakovški župan Andrej Modic je prevzel spomenik v varstvo občine, obljubil, da ga bodo čuvali in varovali ter se zahvalil vsem, ki so kakorkoli pripomogli k postavitvi spomenika. Pevci »Sloge« so zapeli pesem Buči morje Adrijansko, sledilo je polaganje vencev.
Prvi so venec položili predstavniki pripravljalnega odbora za njimi pa ostali zastopniki. Vsak polagalec je spregovoril tudi nekaj besed, posvečenih kralju. S polaganjem vencev je bila slovesnost zaključena. Častna četa 40. pešpolka je s polkovno zastavo in vojaško godbo na čelu defilirala mimo odličnikov na tribuni in mimo spomenika, udeleženci pa so se začeli razhajati.
Žal je bila obljuba o skrbnem varstvu in upravljanju spomenika dana s figo v žepu, saj je časopis Slovenec že naslednje leto prinesel novico, da okrog spomenika ni nobenih rož in raste tam le trava in plevel.
1937 Rakek – Odkritje spomenika Aleksandru (I)
Odkritje spomenika na Rakeku je bilo glede na udeležbo ljudske množice in najvišjih odličnikov eno najlepših narodnih in patriotičnih slavij na Slovenskem. Ideja, postaviti kralju spomenik na jugozahodni meji, je vzniknila leta 1930. Takoj so ustanovili pripravljalni odbor, ki šel na delo z vso vnemo in požrtvovalnostjo. Njegovi člani so bili: Franjo Tavčar, špediter in liberalni prvak JNS, Anton Gaspari, ravnatelj meščanske šole na Rakeku, Petrič, Kočevar, Bizjak, Kralj, Likar, Dekleva, Marič, Turšič, Mlakar, Vivoda, Gregorič, Fekonja, Pirc, Kenič, Šuštaršič in Volk.
Že dopoldne so se pričele na Rakek stekati množice z vseh krajev Notranjske. Prihajali so peš, na vozovih, kolesih, z avtobusi in vlaki. Slednji je iz Ljubljane pripeljal mnogo udeležencev in kljub temu, da so železničarji priklopili mnogo vagonov, je bil vlak nabito poln. Samo v Ljubljani je vstopilo preko tisoč potnikov. Glede na zbrano množico, ki jo vidimo na sliki lahko verjamemo, da se je slovesnosti udeležilo preko pet tisoč ljudi. Pred kolodvorom pa je bila postrojena tudi častna četa vojakov 40. pešpolka iz Ljubljane s polkovno zastavo in godbo dravske divizije.
1950 Postojna – Odstranjevanje snega
Peter Naglič je bil strasten fotograf, amater. Njegove fotografije so za nas še bolj zanimive, saj jih je veliko nastalo v naših krajih.
Iz ostalih fotografij v istem paketu lahko sklepamo, da je bil z družbo na obisku Postojnske jame. Na postaji so čakali vlak dovolj časa, da je utegnil narediti ta posnetek.
Čas nastanka fotografije ni poznan. Ker je na postajni zgradbi ime postaje napisano slovensko, sklepamo, da je nastala po drugi svetovni vojni. Pred vojno je bil napis italijanski.
Stare slike 