1935 Hrastnik – S kajakom v Zagreb
V kajaku na fotografiji veslata Bogo Dekleva in moj oče Marjan Lavrenčič. Posneta je bila poleti 1935 pri Hrastniku, kjer je bila takrat za kajakaše najhujša točka na Savi. Bogo je bil bratranec mojega očeta, sin Albine, rojene Gartner, in Franclja Dekleve. Bogo in Marjan sta bila zelo dobra prijatelja.
Odločila sta se za izlet do Zagreba. Od kod sta izplula in kako dolgo je trajala vožnja mi ni znano. Zapomnil pa sem si, da je bilo to prav v času državnega prvenstva na divjih vodah. Oče mi je pripovedoval, da so jima gledalci burno ploskali in ju vzpodbujali. Dejansko sploh nista bila uradna tekmovalca, ampak le rekreativca, ki sta se spustila po isti progi. Če pozorno pogledamo sliko, vidimo nekaj gledalcev zadaj na bregu med obema veslačema.
1959 Begunje – Šolska kronika (2)
Vinko Toni je strica Jožeta Škrlja slikal na pragu Krznarjeve hiše ne preveč mrzlega, oblačnega februarskega dopoldneva leta 1959.
1943 Rab – Strah ostane, dokumentarni film
Slika zanesljivo ni iz prvega obdobja rabskega taborišča, morda res sploh ni z Raba, če pa je, je iz časa, ko je zaradi nečloveških razmer v taborišču že posredoval mednarodni Rdeči križ in so Italijani zgradili nekaj barak oziroma internirance začeli preseljevati v druga taborišča. Je pa slika vsekakor v albumu o Rabu, ki je bil posnet leta 1943, najverjetneje v propagandne namene.
1961 Podcerkev – Točkov oče
Moža na sliki se spominjam samo kot Točkovega očeta, njegovega imena pa ne vem, le priimek: Hace. So bili oče mogoče Anton? Točkov oče so ena od najmarkantnejših oseb iz časa mojega otroškega bivanja v Podcerkvi. Spadajo med tiste starce, ki so mi nekako nadomeščali stare starše, ki so živeli drugje in z njimi nisem imela veliko stikov. Pa tudi Točkov oče so bili zgolj prisotni v mojem takratnem svetu in se pravzaprav nikoli niso ukvarjali z mano, čemu le. Spominjam se enega samega dogodka, ko sva govorila, čeprav jih je bilo verjetno vendarle še kaj.
1958 Begunje – Šolska Kronika (1)
Na fotografiji je ujet trenutek na tečaju tehničnega pouka, ki je bil januarja 1958 organiziran na Osnovni šoli Begunje. Udeleženci tečaja so bili učitelji in učiteljice iz šol Cerkniškega področja.
Na fotografiji sta dve tečajnici pri delu:
Leva je učiteljica iz Begunj, Justina Rode.
Desna je Matilda Mele, učiteljica iz Osnovne šole Cerknica.
Negativ je star že več kot pol stoletja. Verjetno fotografija zaradi slabe kvalitete ni bila nikoli razvita, torej pozitiva do te objave najbrž ni še nihče videl.
Begunje 1956/57 – 1. in 3. razred
Razredničarka Justi Rode in njeni “dvojni učenci” so slikani na prostoru med šolo in župniščem, na istem mestu kot večina ostalih razredov. Skoraj do šestdesetih let 20. stol. so morali na manjših šolah učitelji poučevati dva razreda istočasno. To je bila zahtevna naloga. Res pa je, da se učitelj ni mogel dovolj posvetiti posameznim učencem, ki bi mogoče potrebovali več vzpodbude.
1976 Rakov Škocjan – Jubilanti Kartonaže Rakek
Ta lepa fotografija je nastala pred hotelom Rakov Škocjan leta 1976, potem, ko je bil sprejet Zakon o združenem delu in je delavcem pripadala denarna nagrada za 10 let ali več stalnega dela v enem podjetju. Tudi pri plači smo dobili dodatek na stalnost. To so bili časi, ko so še delovne organizacije skrbele, da ne bi delavci odhajali v druga podjetja. Ko je delavec prinesel delovno knjižico v kadrovsko službo, je kadrovnik najprej pogledal, če nisi bil slučajno zaposlen že v več delovnih organizacijah. Tako je večina delavcev dočakala upokojitev pri enem samem podjetju.
1935 Travnik – Stare zgodbe
1954 Bezuljak – Mednarodni turizem na bezovski Lokvi
Čolnarjenje na Lokvi je trajalo dve poletji. Glas o »turizmu« na bezovski Lokvi je z Menišije segel tudi v Cerknico in na Dolenje Jezero pa tudi v Ameriko. Ob nedeljskih popoldnevih so ljudje hodili občudovat čoln in vožnjo z njim. Tudi starejši so se »okorajžili« za vožnjo s čolnom.
1954 Bezuljak – Fantje v čolnu
Lokev na severozahodnem koncu vasi Bezuljak je bila ob deževni pomladi in jeseni kar velika. Njena površina je tedaj po približni oceni merila okoli 15 arov. Takrat je voda prekrila tudi največjo skalo ob južni »obali« lokve in celo odtekala čez rob po kolovozu med Mivčo ogrado in Turkovim vrtom, mimo Kotovčkovih na »ta dolejne ulice«. Ob poletnih sušah se je gladina Lokve znižala. Najbolj strm je bil ob Lokvi vzhodni breg, ob visoki vodi neprehoden, na severu pa je bila kar lepa, manjša, zelena ravnica.
Otroci smo gladino Lokve vedno občudovali. Njeno gladino sta vzvalovila mrzli sever ali ostra, sunkovita, vzhodna burja.
Stare slike 