1945 Cerknica – Rušenje bunkerjev
Fotograf je izpred Meletove hiše slikal dva otroka, ki sta se mu nastavila pred objektiv fotoaparata v križišču glavne ceste, s cesto za Tabor, Videm in Dolenjo vas. V ozadju je pogorišče Medenove hiše, ki je stala na mestu, kjer danes stoji Mercatorjeva blagovnica. Kot mnoge druge je bila tudi ta požgana 19. 9. 1943 ob napadu nemške vojske na Cerknico. Porušen je tudi Italijanski bunker ob glavni cesti. In prav o tem bunkerju in drugih, ki jih na sliki ne vidimo, bomo danes pisali.
1941 Ljubljana – Prijateljici iz Velikih Blok
Glej, glej … na dnu Zinkine škatle sem izbrskal sliko dveh mičnih deklet z nerazumljivim posvetilom na hrbtni strani. Zinko sem moral kar malo bolj podrezati, da je razložila zgodbo o dveh prijateljicah iz Velikih Blok.
več..
1977 Kriška gora – Gimnazijci na izletu
Vsak, ki je kaj dal nase in je želel, da bi ga profesor Zupan cenil, je moral obvezno enkrat z njim na Kriško goro. Tudi moj razred je šel. Do Ljubljane smo šli z vlakom, naprej pa menda z avtobusom (spomin peša) do Križ, kjer je bil profesor doma. Najprej smo pešačili do njegove rojstne hiše. Bila je lepa, v zavetju visokih smrek in z velikim bazenom, ki pa ni bil več v uporabi. Od tam smo se odpravili proti koči, ki leži na 1471 metrih in ni prav na vrhu gore.
Mladi, zdravi, takrat še nekadilci, smo se mučili v hrib. Ko smo ta najbolj zmatrani prišli do koče, so nam ta hitri že vse pojedli in popili. Ostalo je sam še vino. Bljak. Ampak kuharica ni bila od muh in je tudi za siromake našla okrepčilo v hrani in pijači. Elita je imela svoje sobe, ostali smo spali na skupnih ležiščih. Kaj so delali, če so sploh kaj, ne vem. Sem bila zmatrana k žival in sem takoj zaspala. Še dobro, ker so prvi začeli rogoviliti, še preden je vstalo sonce, da so prišli na vrsto za umivanje pri ZUNANJI pipi, kjer je tekla ledeno mrzla voda. Vam povem, ni bilo treba nič liftinga. Od ledene vode se je koža kar samo od sebe nategnila. Ko je kasneje mraz popustil, je šla nazaj v prvotno stanje in zato je imam sedaj preveč. Poti nazaj se ne spomnim več, vsekakor pa smo prišli tudi domov.
1955 Velike Bloke – Poročna fotografija
Na sliki sta moja starša, Frančiška Anzeljc por. Jakopin in Jože Jakopin. Ata se je priženil s Studenega v Velike Bloke, k Pajkovim, kjer sta živeli Francka in njena mama Marija. Poročila sta se oktobra 1955.
1940 Slavonija – Delo v gozdu
Včasih so bile na kmetih številne družine. Za zaslužek je bilo težko. Ljudje so si pomagali na razne načine, da so preživeli. Moški so hodili na delo v gozd tudi v druge države. Pogosto so celo zimo preživeli v gozdu.
1964 Cerknica – Šoferji in avtomehaniki
13. julij je dan šoferjev in avtomehanikov Slovenije. Na ta dan so se pred trgovino v novi blagovnici v Cerknici fotografirali člani Združenja šoferjev in avtomehanikov Cerknica. Leto prej pa so razvili svoj prapor.
Po vsej verjetnosti je fotografiral Jože Žnidaršič.
1985 Rakek – Ček
Prepričana sem, da vsi poznate anekdoto, ko je nekdo na banki naredil velik minus in so ga pozvali, naj to vrne, pa je rekel: »Ni problema! Bom ček napisal!« Vsaka vas ima svojega akterja na to temo. Eden je bil pa prvi in edini. In tako se je začelo.
1942 Žerovnica – Otroci vojne
Na vrtu Grbče domačije v Žerovnici je leta 1942 italijanski vojak, ki je govoril slovensko, povabil ta dva dečka na fotografiranje. Najbrž je bilo to v dogovoru z mamo, saj sta dečka lepo oblečena, umita in počesana in še ne dolgo tega na kratko postrižena, da bi zaleglo za drel … Mlajši, France, rojen leta 1936, se je stisnil k dve leti starejšemu bratu Jožetu in se zazrl nekam v zeleno travo. Jože je pokroviteljsko položil roko bratcu na ramo in moško pogledal v aparat. Na sebi ima kratke hlače, pod njimi dolge bombažne nogavice, najbrž pripete z držki na modrc, zgoraj pa belo srajčko in čisto pravi krojaško narejen riekelček. Mlajši brat je oblečen podobno, le da so njegova oblačila iz karirastega blaga in morda nekoliko lažja. Obuta sta v visoke čeveljce na vezalke, ki jima jih je napravil oče čevljar.
Za njima je videti greben Čevec, malo levo Žerunšček, pod njim nekaj streh, še bližje pa njivo s praznimi ostrnicami.
Dečka sta kot mnogo njunih vrstnikov nežna otroška leta preživljala v vojni, ko se jim je orožje zdelo igrača, življenje pa je bilo malo vredno in smrt vsakdanja gostja.
France Jenc se spominja mnogih zgodb iz tistega časa, kot da bi se zgodile včeraj.
1940 Dobec – Čebelarji
V Dobcu ima čebelarstvo že dolgo tradicijo. Pred vojno je bil največji čebelar Ivan Korošec – gornji Fižnarjev, o čemer smo že pisali. Takoj po vojni sta čebelarili tako njegova mama, od katere smo tudi mi kupovali med, kot tudi njegova vdova, Francka Korošec – »Brešča teta«, kasneje pa tudi njen nečak Brešč France.
1958 Nova vas – Bloški sejmar
Bločani so bili že od nekdaj znani sejmarji. V starih časih so imeli dva velika sejma. Prvi – zimski, je bil tretji ponedeljek po novem letu, drugi – še večji, pa na Mihaelovo 29. septembra. Poleg vsega blaga, ki ga rabi kmečko gospodinjstvo in gospodarstvo, se je veliko trgovalo predvsem z govejo živino. Že Valvazor je pisal, da bloški sejem na Mihaelovo obišče več tisoč ljudi, tudi od zelo daleč in omenja Čiče, Liburnijce, Hrvate, Uskoke itd. Živinski sejmi so se na Blokah obdržali do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Potem so stvar vzeli v roke organizirani trgovci in prekupčevalci. Danes je Mihaelov sejem ponovno oživljen, a žal brez živine. Da dobrega sejma ni brez Bločana pa še vedno drži.
Stare slike 