1947 Rakek – Solzice
Dvakrat. Bilo je desetega maja 2009. Po kosilu sem se odločila, da grem nabirat šmarnice. Moj bo šel pa z mano.
– Saj jih še ni, je rekla mama.
– Kaj pa ti veš, sem rekla jaz in sva šla.
Sem ga peljala točno tja, ker jih je vedno največ. In jih je bilo res, samo cvetele še niso. Pa pejva domov, sem rekla in sva se odpravila po drugi poti in mimo enega grma, kjer sem ugledala prekrasno šmarnico. In nisem si mogla kaj, da je ne bi utrgala. In potem je bila še ena, pa še ena, pa okrog grma še ena in pri naslednjem grmu tudi.
Ampak pri naslednjem grmu je bila tudi nesreča, ki nikoli ne počiva (mater mora biti zmatrana!) in tam je hinavsko čakala name. Ko sem počepnila, je v kolenu počilo, kar je vzrokovalo solze v mojih očeh, možgani pa so začutili pekočo bolečino katere posledica je bila, da sem se komaj dvignila v pokončno držo. Šele takrat sem dojela, kakšna muka je to morala biti za pračloveka, ko se je z vseh štirih dvignil na dve. Moj (noče biti imenovan) je bil sicer pri drugem grmu, ampak me je kar nagnal naj hodim, »dokler je koleno še segreto«. In odšantala sva domov, ker med preostalimi prebivalci naše domačije nisem bila deležna kakšnega posebnega, po pravici povedano sploh nobenega, usmiljenja. »To ni nič hudega«, je bilo vse kar so zmogli.
1955/56 Cerknica – 3. razred nižje gimnazije
1961 Cerknica – Vrsta pred mlinom
Avtor fotografije je Slavko Hren. Slavko se je postavil k Negrotovi hiši na Mali gasi in fotoaparat usmeril po klancu navzdol proti Rutarjevem mlinu. Fotografija prikazuje pogled na vrsto voz ob torkih, ko so ljudje vozili žita v mlin in čakali, da jim bo mlinar prevzel žito in dal moko. Ob torkih je bila na Mali gasi gosta vrsta polnih voz žita, ki se je vlekla od Rutarjevega mlina pa do Levštka na drugem koncu te čudovite ulice. Ljudje so se pripeljali od blizu in daleč. To je iz Loške doline, Ribniške doline, iz Loškega potoka in cerkniške okolice. Tudi potem, ko se je torkovo popoldne neasfaltirana Mala gasa spraznila, je iz živinskih izstrebkov prihajal značilen vonj.
Čas nastanka fotografije sem ocenil, zato ne bo nič narobe, če sem se uštel za nekaj let več ali manj, saj se je ta pogled ponavljal še dolgo v šestdeseta leta.
1964 Bezuljak – Na veliko soboto
Glavno opravilo velike sobote popoldne je bilo nesti jedi k žegnu. Včasih, ko so bile številčne družine, je bil jerbas z jedili kar težak, danes večinoma prinašamo v košarah. Jerbas so dekleta nosila na glavi, kar je bila posebna umetnost. Na sliki sem jaz, Marta Hren, ki se že vračam od žegna, od cerkve v Bezuljaku. Bila sem ena zadnjih, ki sem še znala nositi jerbas, ne da bi ga držala. Očitno sem ga po makadamu, po klancu navzdol raje prijela, da se dragocena vsebina ne bi raztresla.
1928 Selšček – Selško žegnanje
1937 Rakek – Sveti Anton Padovanski
1955 Rudolfovo – Naša teta Johana
1960 Cerknica – Janez Hribar na Brestu (2)
Fotografija je po vsej verjetnosti nastala isti dan kot fotografija, ki je v prispevku 1960 Cerknica – Janez Hribar na Brestu (1). Avtor fotografije je učitelj Vinko Toni.
1967 Žilce – Smučarski tečaj
1936 Selšček – Družina Švigelj
Tukaj je fotografirana Mivča družina (Švigljevi) na njihovem dvorišču. Fotografirali so se, ko je umrl oče Matevž Švigelj. Takrat sta domov prišla tudi sinova Ivan in Tone, ki sta služila 3 letni vojaški rok kot mornarja. Tudi na fotografiji sta oba v mornarskih oblekah, Ivan je skrajno desni, Tone pa skrajno levi.
Vsi so precej toplo oblečeni, lipa v ozadju je brez listja. Sklepamo lahko, da so se slikali na prehodu med zimo in pomladjo ali v pozni jeseni. V ozadju na levi strani je njihova delavnica, v sredini se vidi del Comarovnika in vaško lipo, na desni je Povličkova (Opeka) štala.







