1930 Čikago – Zaigraj še enkrat, Franc!
Leta 1917 so v New Yorku pri založbi Columbia nastali prvi glasbeni posnetki polke – na teh gramofonskih ploščah so besedila odpeta v slovenščini! Čeprav ne vemo, kdo je bil v tej glasbeni avantgardi*, lahko sklepamo, da so bili Slovenci v Ameriki cenjena skupnost in vedno tesno povezani z glasbo.
Franc Popek mlajši se je podal čez lužo za svojim očetom, ki smo ga že spoznali v prispevku Odpustnica iz Amerike. Bil je glasbenik in kar nekaj plač je moral prišparati, da si je lahko kupil harmoniko. Z njo se je slikal v Studiu Tivoli v Čikagu, okoli leta 1930.
1930 Cerknica — Razglednica z Gradišča
Da sem dognal pozicijo s katere je Vekoslav Kramarič leta 1930 posnel panoramo trga. sem šel do Šrangarjevega kozolca pri Novi kapelici. Od tu sem preko zvonika farne cerkve videl, da je stal pod Krogom, nekaj metrov nižje od spodnjega roba nekoliko let kasneje zasajenih borovcev. V tistem oblačnem dnevu je nastalo precej njegovih fotografij in škoda, da jih ni še več.
več..
1945 Cerknica – Za volitve
Svoboda. Konec vojne in konec trpljenja, negotovosti, umiranja. Novo jutro, nov dan, upanje za prihodnost. Na ruševinah vojne bomo ustvarili nov, bolj pošten svet.
V luči tega razmišljanja se je Cerknica pripravljala na volitve po končani drugi svetovni vojni. In na novo oblast.
1930 Cerknica — Razglednica Videm
Slika je nastala nekje okrog leta 1930, ko je Vekoslav Kramarič hodil po naših krajih in fotografiral. Na vhodu v Cerknico je naredil ta posnetek cerkniškega predela Videm s Slivnico v ozadju.
Makadamska, blatna Nova cesta je vodila iz Cerknice na Rakek. V desnem spodnjem kotu se vidi ta cesta posuta s šodrom.
1930 Cerknica – Odbor Sokola
Odbor
V obdobju med obema vojnama je v Cerknici in okolici delovalo veliko društev, med najaktivnejšimi so bili Sokoli. Zato ni čudno, da se je o njihovem delovanju ohranilo toliko fotografij, kar nekaj smo jih že objavili tudi na naši strani.
1930 Jezero — Razglednica Gorica
Ko je Vekoslav Kramarič obiskal naše kraje tam nekje okrog leta 1930, je na našo veliko srečo napravil številno zbirko fotografij. Pot ga je zanesla tudi na prečudovito presihajoče jezero. O jezeru ne bom pisal, saj so ga opisovali številni avtorji, ki so to naredili mnogo bolje, kot bi se posrečilo meni.
Da je nastal ta posnetek, se je Kramarič postavil na mesto, kjer je danes prostor z makadamsko podlago v tlorisni obliki raznostraničnega trikotnika v Pretržju. Pretržje je namreč ozek pas med Goričico in Javornikom v bližini Ribiškega kota, ki je prelit le ob najvišji vodi v jezeru in takrat je tudi Goričica, imenovana tudi Gorica, res pravi otok.
1932 Cerknica – sekanje pirhov
Na Mali gasi so sekali pirhe! Na tleh sta pirh in pomaranča.
Ko je v deželo prišla pomlad, smo otroci nestrpno čakali Velike noči, saj je bil to za nas lep praznik. Takarat sta se zgodili dve zelo pomembni stvari, prva je sekanje pirhov in druga nova kiklca z bluzco ali oblekica, nove dokolenke in novi šolenčki.
Pa rdeče prstke smo imeli, ko smo barvali pirhe.
1932 Cerknica – Sekanje pirhov in pomaranč
Na Notranjskem so pirhi pobarvana, trdo kuhana jajca pripravljena za Veliko noč. Pirhi so lahko tudi okrašeni. Mnogokrat so jih krasili z različnimi slikicami, ki se jih je mokre nalepilo na kuhana jajca. Okraski so bili lahko tudi rastlinski. Barvali so jih tako, da se je na pirhu poznal obris npr. cveta trobentice, deteljice, trave.
1960 Kozarišče – Trkanje pirhov
Miro in Viktor Baraga, Janez Sterle in Anton Baraga
Naš kozarski običaj na Velikonočno nedeljo je TRKANJE pirhov.
1930 Lož — Razglednica Kalvarije v Križni jami
Na Bloški Polici se cepita cesti za Ribniško in Loško dolino. Desna udobno zvije navzdol proti Ložu. Avto se pelje skoraj sam. Ni treba pospeševati, sicer lahko spregledamo obcestno tablo, ki opozarja na enega najimenitnejših lokalnih naravnih spomenikov, na Križno jamo. Gre za podzemeljski vodni sistem na robu Loške doline, ki z dolžino 8.230 metrov pomeni tretjo najdaljšo podzemeljsko jamo v Sloveniji. Znana je postala proti koncu 19. stoletja, ko so v njej našli veliko ostankov jamskega medveda. Očitno pa je bila poznana že v paleolitiku in takratni okoličani so vanjo hodili po vodo. Jamarji so se ji posvetili zlasti pred drugo svetovno vojno. Prvi je jamo opisal J. Zörrer leta 1838, pozneje sta pisala o njej A. Schmidl in F. Hochstetter, nazadnje pa temeljito leta 1986 še Matjaž Puc. Vhodu na višini 638 metrov sledi deset metrov široka podorna Cerarjeva dvorana, ki se na levi strani končuje z več razpokami in brezni.
