1939 Velike Bloke – Rezervisti

Fotografijo smo našli med nedokumentirano zapuščino fotografa   Petra Nagliča iz Šmarce. Po zvoniku smo prepoznali, da je nastala v Velikih Blokah.

Peter Naglič se kot rezervist pojavlja na več fotografijah, tokrat pa je bil verjetno v vlogi fotografa. Oseb na fotografiji nismo prepoznali. Mislimo si, da so to obiskovalci, ki so na Velike Bloke prišli obiskati rezerviste, nastanjene v tamkajšnji kasarni.

Oko pritegne ženska v belem predpasniku. Je to mogoče gostilničarka Franja Bratok, ki je imela gostilno v levi stavbi?

Lepo se vidijo gospodarska poslopja. V vasi Velike Bloke so hiše postavljene pravokotno na glavno cesto. Za njimi so gospodarska poslopja nekako v tem vrstnem redu: štala, svinjaki, skedenj, kozolec.

Na fotografiji je leva stavba takratna gostilna Franje Bratok, pred njo pa vidimo slamnato streho starega skednja. Kasneje sta bila lastnika te hiše Zofka in Lojze Škrabec, danes pa je Dondićeva.

Na desni strani sta Enžakova hiša in hlev, prav desno pa je viden del vogala njihove zidane kašče.

Skedenj

Tudi mi smo imeli skedenj. Imela ga je vsaka kmetija. Vanj smo spravljali seno za živino. To je bilo veliko leseno poslopje, ki je bilo navadno zaprto z vseh strani in je imelo velika lesena vrata, skozi katera smo lahko zapeljali poln voz sena. Naš skedenj je imel vrata tudi na zadnji strani, da smo lahko voz peljali skozenj.

Naš skedenj je bil razdeljen na tri prdevke. To so bili trije deli skednja, ki so bili razdeljeni z lesenimi pregradami. Vanje smo metali seno kar z voza. Dokler je bilo sena še malo, je bilo to dokaj enostavno, kasneje pa je bilo treba seno z vilami dvigovati zelo visoko. Potrebna sta bila dva delavca. Eden je metal seno z voza, drugi pa ga je razporejal po prdevku zgoraj. Otroci smo po navadi tlačili, da je bilo potlačeno in se je na ta način lahko shranilo več sena. Pozneje smo si to delo olajšali s puhalnikom. To je bila naprava, ki je bila na tleh, vanj smo metali seno, skozi cevi pa je potem seno spihovalo navzgor v prdevk. To je nadomestilo metanje sena, tlačiti pa je bilo vseeno potrebno. Uh, če si tlačil seno takrat, ko je pihalo, si ga imel povsod polno, v laseh, za obleko, pa tudi prahu si se kar najedel.

V enem delu skednja smo imeli jamo. To je bil v zemljo skopan prostor, obokan z velbom. Vanj smo shranjevali krompir ali peso za prašiče, saj je bila tu primerna temperatura skozi celo leto. Pridelek v jami ni zmrznil in krompir spomladi ni prehitro kalil. Jamo smo ob stenah za izolacijo obložili z otepi, to so bili ročno otepeni snopi žita, na tleh pa so bile položene deske. Tako krompir tudi ni bil v stiku z zemljo in vlago, saj bi drugače gnil.

V Velikih Blokah je bilo zaradi mrzlih in dolgih zim zelo važno, da je bil krompir dobro zaščiten pred mrazom. Krompir ne sme zmrzniti, pravijo, da omre in postane sladek. Za seme se je moral ohraniti do naslednje pomladi, za hrano in krmo za prašiče pa prav do nove letine v naslednji jeseni. Večina kmetij je krompir shranjevala v jame, poleg tega pa so v Velikih Blokah še trije kevdrci, to so samostoječe zgradbe za shrambo pridelka, pokrite z zemljo. To so: Tončetov, Mrtinov in Jeršanov kevderc.

Ata se spomni, da so imeli doma, na Studenem, jamo kar v kuhinji in drugo v veži. Pri nekaterih kmetijah je bila lahko tudi v hiši. Vanjo je vodila odprtina v tleh, ki je bila pokrita z lesenim pokrovom.

V našem skednju je bil nad jamo lesen pod. Tam smo otepali žito, mlatili fižol ali pa s slamoreznico rezalo seno. Kasneje smo imeli slamoreznico pod kozolcem, rezali pa nismo več ročno z vrtenjem velikega kolesa, temveč jo je poganjal vol. Vol je hodil v krogu in vrtel napravo, ki smo ji rekli gempel. Tudi to se je kasneje moderniziralo z elektromotorjem.

Če pa danes pogledam v naš skedenj, vidim popolnoma drugačno sliko. Kjer so bili prdevki, je bila kasneje štala, a tudi v njej danes ni več živine. Tu so sedaj traktorji, različni traktorski priključki in stroji za delo na polju in v gozdu in pa velik bager. Seno sedaj pripeljejo domov že v balah in zato ne zaseda več tako veliko prostora.

O shranjevanju krompirja in skednju sem za ta prispevek se pogovarjala z atom, ki je sedaj v domu starejših. Zaradi dobro znane teme in mojega zanimanja je kar oživel in oči so se mu svetile. Rekel je, da se je prijetno pogovarjati o starih časih.