Skip to content

1960 Jermendol – Jermendulcova hiša

19. 07. 2017

Zakaj se kraju, kjer je nekoč stala ta hiša, reče Jermendol, obstajajo vsaj tri razlage. Poleg tiste o jermenu, ki so ga furmani na vrhu klanca lahko dali dol, ko so po forajtanju odpeli priprego, imajo Babnopoljci še drugačno: v njihovem govoru predmetu, ki je rumen, rečejo, da je remen in na tistem kraju, ki se mu zdaj pravi Jermendol, je nekoč raslo veliko rumeno cvetočega rastlinja, zato so ga poimenovali najprej Remen dol, iz tega pa je nastal Jermendol, kakor se je po izročilu imenovalo tudi prvotno naselje na današnjih babnopoljskih Zavodih, ki so ga do tal požgali Turki … Tretja razlaga tega imena se nanaša na priimek Jerman, ki izhaja iz imena Jernej, iz njega pa naj bi nastal Jermendol.

Jermendulcova hiša je stala na vrhu Tarjavga klanca ob državni cesti, ki pelje proti Babnemu Polju in naprej na Hrvaško. Pred sabo severovzhodno na hribu je imela Dolenje Poljane s kapelo Žalostne matere božje, malo desno in še više Gorenje Poljane s cerkvijo sv. Andreja, za hrbtom pa Babno Polico s svetim Antonom Praščarjem in njegovimi zgodbami. Tu je popolna samota, okoli in okoli je gozd in le toliko čistine, da si posadiš krompir in prerediš živinče in prašiča. Morda je bilo včasih drugače, saj so tukaj imeli košenine Viševljani in med njimi tudi Jernusova družina. Na svojem je z gradnjo hiše začel ded zadnjega gospodarja okoli leta 1910, pomagala pa je vsa družina. Zgradili so hišo do podstrehe, a se je Josip Plos potem vanjo vselil šele po letu 1920. Vmes je bila vojna, v kateri je bil udeležen tudi on kot avstro-ogrski vojak in pozneje ruski ujetnik. Ali je postal tudi ruski vojak, ni znano, a v nekdanjem Muzeju ljudske revolucije v Ložu je bila nekdaj razstavljena fotografija, na kateri je bil slikan v ruski vojaški uniformi. Bil je tudi dve leti in pol v Ameriki, a ni znano, kje in kaj je delal. Pozneje si je poškodoval hrbtenico in postal invalid. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je dobival invalidnino, ki je znašala natanko toliko kot njegovi stroški za cigarete v štirinajstih dneh.

No, Josipu so še pred vselitvijo v novo hišo poiskali tudi nadvse delavno in sposobno ženo in posel z gostilno, kmetijo in gozdom je lahko stekel. Jermendulcova mama je bila ena od tistih žena, ki so podpirale tri hišne vogale in še četrtega, kadar je ni nihče gledal … Lačni in žejni furmani, ki so malodane v procesiji tovorili hlodovino iz bližnjih in daljnih gozdov ter rezan les z Milanovega vrha proti železnici na Rakeku, so se radi ustavljali tam, če drugega ne, vsaj na geruš, ob nedeljah in praznikih pa so prihajali gostje iz bližnjih vasi. Za binkošti se je v Jermendolu vsako leto plesalo, pilo in praznovalo za nikdar pozabit. Temu se je reklo lcenc v Jermendolu. (Neznana beseda lcenc me provocira, ker ji kot nestrokovnjak ne najdem smiselne razlage. Je morda povezana z izrazom licenca, ki pomeni dovoljenje ali nekaj takega in je tu zato, ker je gostilničar moral imeti posebno dovoljenje za dogodek, kot je bil binkoštni ples?)

Kot rečeno: v Jermendolu je bilo na praznične dni zbirališče mladine z Babne Police, obojih Poljan, Babnega Polja in še od kod, tam so se ustavljali furmani, popotniki in romarji. Romarji so se nemara tam ustavili tudi, ko so šli na Gornje Poljane molit k sv. Andreju za dež … ne, ne – ne bo držalo, tisto je bila procesija in ta se v gostilni zagotovo ni ustavila, zato pa jih je sv. Andrej takoj uslišal in poslal dež, tako da so bili romarji na poti v dolino včasih že mokri. Tako trdi ljudski glas.

Čudo je, da Jermendulcova hiša med drugo svetovno vojno ni bila požgana kot oboje Poljane in Babna Polica. Jo je otel status javnega prostora, kar je kot gostilna nedvomno bila, in pa lega ob pomembni cesti, kar je pomenilo izpostavljenost in lažji nadzor – ali to, da so se njeni prebivalci za nekaj časa umaknili v Viševek in je bila prazna?

Velika in trdna hiša je to nekoč bila, zdaj pa že nekaj let ni več sledu o njej. Ta posnetek, ki ga hrani Milan Troha z Babne Police, je najbrž nastal nekje v šestdesetih letih, saj je na njem tudi moped tedanjega gospodarja Viktorja, pred vrati v klet ali hlev pa manjši voz s hrbtí za prevažanje gnoja in okopavin za skuho. Za boljšo orientacijo živine namenjena bela obroba vrat v pritličju namiguje, da je šlo najbrž za hlev … Ob skednju slonijo ostrnice, drevesa pa so olistana. Je slika nastala spomladi, ko so vozili gnoj ali na jesen, ko so šli s hrbti na njivo po peso, repo in korenje?

Po drugi svetovni vojni v Jermendolu ni bilo več žernadarjev iz Viševka, ki so med obema vojnama opravili vsa obsežnejša dela na tej domačiji, kot sta košnja in drvarščina. S sabo so vsakič vzeli tudi Potoškinega plajzarja, da jih je zabaval, saj je bil poln domislic, dovtipov in zabavnih zgodb, delati pa ni mogel, saj je imel od rojstva pohabljene noge. Od tod najbrž tudi njegov vzdevek plajzar, ki namiguje, da je lahko le plezal … Kako kruto in hkrati veličastno je, da je kljub pohabljenosti – najbrž včasih za vsako ceno – zabaval druge in v tem mogoče našel celo smisel svojega obstoja.

Ne morem se načuditi, kako premišljeno, pa vendar s tveganjem so postavili to hišo – tako daleč od najbližje vasi, dobesedno sredi gozda. Lokacija spominja na druge samotne domačije v naših krajih kot je Perkos pri Grahovem ali hiša pri Pri Varhu nad Gornjim Jezerom, – podobna zunanjost, položaj, dejavnost, samota … Koliko dela so imeli Jernusovi tiste čase v Jermendolu, da so nakopali in navozili pesek, posekali in stesali les, nakopali kamenje, pripeljali opeko, postavili hišo, pozneje napravili še njivico, gredo in vrt … Prej tam ni bilo ničesar, saj je šla stara poštna pot čez Babno Polico, ker je bilo bolj na odprtem in ne tako vabljivo za cestne razbojnike in roparje kot tukaj … Ta lokacija pa je z novo cesto postala res strateška: točno na sedlu, ko se pot iz Loške doline na koncu Tarjavga klanca zravna proti Babnemu Polju in točno na križišču poti med Gornjimi Poljanami in Babno Polico na drugi strani – zdaj se to morda ne zdi pomembno, a so bile tudi te hribovske vasi včasih še kako vitalne.

Jermendol, ki je – čeprav kake štiri kilometre stran od vasi – nosil hišno številko Podgora 28, po drugi sv. vojni pa 30, je tudi skorajda edina točka, iz katere je mogoče videti Dolenje Poljane in obratno. Za Dolenje Poljane menijo, da so nastale podobno kot Klance v Turških časih iz obrambnih oziroma obveščevalnih razlogov. Naj bo kakor hoče, bili so si bližnji sosedje, čeprav to pomeni nekaj kilometrov po poti … Kdo pa si je izmisli tisto zbadljivo zgodbo o turških časih, ko naj bi Poljanci skrili svojo vas pred Turčini kratko malo tako, da so jo prekrili z vejami, češ – kakšna vas je sploh to bila …

Hiše ni več, samo nekaj sadnih dreves še stoji in nekoč obdelane njivice so postale travniki. Prav čudno se mi zdi zdaj tam; tako samoumevna je bila tista hiša, kot da je tam od nekdaj, zrasla iz plitve zemlje in skal pod njo, vsa zlita z gozdom. Samo duhci številnih furmanov, popotnikov in obiskovalcev se zdaj še sprehajajo tam okoli … tudi duh kakšnega vojaka … kot tisti, ki ga je srečal stari Jevan, ko se je ponoči peš vračal iz Pudoba in se ga tako prestrašil, da dva dni ni prišel k sebi … Ampak tisto je že druga zgodba.

Vse, kar je najbolj pomembnega, zvemo iz besedila na zadnji strani: “Hiša v Jermnedolu, kjer je bila pred II. sv. vojno še gostilna ‘Josip Plos’, zgrajena približno leta 1910.

Lastnik slike: Troha Milan, Babna Polica ”
Podatke je skrbno zapisala Fani Truden

Dopolnjeno 9. 9. 2017

V Jermnedulcovi hiši je bila med drugo svetovno vojno nekaj časa kurirska postaja TV 18, po kateri se imenuje starotrška pošta. Več o zgodovini in vlogi TV 18 se je mogoče poučiti v spominski vitrini na pošti v Starem trgu.

Slovarček:

  • hrbtí: snemljive deske na vprežnem vozu, ki oblikujejo korito za tovor
  • skuha: v (parnem) kotlu (brzoparilniku) skuhana hrana za prašiče (slabši krompir, korenje, pesa, repa, razno listje in zelenje). Ko je to kuhano, zmečkano in so dodane pomije, mogoče otrobi ipd., je to obluoda.
  • za nikdar pozabit: nepozabno
  • geruš: merica žganja

Viri:

  • Fani Truden, Stari trg, junij 2017, ustno
  • Sonja Lipovec, junij 2017, pisne opombe k osnutku prispevka
  • M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, Kmečki glas, LJ., 2004

Kraj: Jermendol
Datum: 1960
Avtor: ni znan
Zbirka: Milan Troha
Skenirano: 22. 3. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: