1956 Rakek – Panorama
Redka slika Rakeka z unške strani. V sredini izstopa Gabrenjeva hiša. Za cerkvenim zvonikom je Domiceljeva trgovina. Pod pretežno jasnim nebom se križajo žice električne napeljave. Na njivi raste koruza, lahko je tudi kaj drugega, ker slabo vidim. To daje slutiti, da je pozno poletje. Letnico nastanka fotografije sem ugibala na podlagi dveh podatkov. Slikal je Jože Žnidaršič, ki je fotografsko dejavnost v Cerknici začel leta 1953. Cesta Rakek – Unec je bila asfaltirana leta 1962 in je bila na sedanji trasi zgrajena že leta 1881. Na sliki je še makadam.
1936 Rakek – Oskrba z gorivi
Državni monopol Kraljevine Jugoslavije, Uprava državnih monopolov, Oddelek za tekoča goriva je 6. aprila 1939 Kraljevski banski upravi Ljubljana poslal »Navodila za ravnanje s tekočimi gorivi v mirnem času, med pripravami, med mobilizacijo in v vojnem času« in v zvezi s tem zahtevo po popisu porabe tekočih goriv po posameznih banovinah. Navodilo je bilo sprejeto 14. februarja istega leta. Kraljevska banska uprava je poslala dopis vsem občinam in zahtevala, da popišejo porabo tekočih goriv po treh skupinah. V prvo skupino so uvrstili petrolej za razsvetljavo, v drugo porabo tekočih goriv za avtomobile in v tretjo porabo tekočih goriv v posameznih podjetjih.
1952 Bloke – Nikoli več
Cerknica 1978/79 – Dekleta 8. b razreda
Ob koncu šolskega leta 1978/79, so dekleta iz 8.b razreda izkoristile priložnost in se še zadnjič skupaj slikale. Za spomin na lepo obdobje, na povezanost in na iskreno prijateljstvo. Zadnji športni dan je bil pohod na Slivnico. Kot smo že nekajkrat omenili, je bila med temi dekleti tudi z boleznijo zaznamovana Vlasta. Res je imela srečo s svojimi sošolkami in sošolci, da so ji vedno in povsod stali ob strani in ji pomagali. Tudi ta zadnji športni dan je bilo tako. Dekleta so ji pomagala, ji nudila oporo in pomoč pri hoji. Seveda se je ta pot kar dobro zavlekla. Splačalo se je, pa čeprav so jih doma okarali, zaradi kasne vrnitve. Vlasti pa je takrat še zadnjič v življenju uspelo priti na Slivnico. Bolezen se je stopnjevala in z 18. letom je pristala na invalidskem vozičku.
1985 Ljubljana – Participacija
<–prejšnji prispevek istega dogodka
Razglednica se mi je zdela zanimiva, zato sem jo izbrala. Potem sem ugotovila, da je bilo na naši spletni strani že sedem prispevkov na to temo. Kaj naj zdaj še napišem. Ni bil ravno Titanik, je pa parnik nekaj posebnega. Titanik je slabo končal. Ta parnik je plul in varno priplul na obalo Cerkniškega jezera.
Tu so ga čakali opazovalci in z zanimanjem občudovali za jezero nenavadno plovilo. Mudilo se je k ogledu. Kolesa, s katerimi so se pripeljali, ležijo naokrog razmetana kot po tornadu.
Del mlina “Bel maln”, Slavko Petrič, Markovec 28, piše na sliki, izposojeni iz Slovenskega etnografskega muzeja, ki je bila posneta leta 1962, ustvarila pa jo je etnologinja Fanči Šarf. Ta pogled z novega na ograjo starega mostu, ki je bila porušena v poplavi leta 1961 ali 1962, in mlin za njo dobro poznam – to je Beli malen moje mladosti. Na sliki Malenska hiša še ni popravljena in obnovljena, mlin še deluje … še je videti pred vrati tu in tam kakšno vprego, ki je pripeljala mlet vreče pšenice, koruze, morda ječmena, ajde, prosa ali rži. Vedno manj je pšenice in drugih žit, vedno večkrat pripeljejo le še koruzo za kokoši ali druge živali. Makunc nihče več ne nabira, moko vseh vrst se že dolgo, zanesljivo in dovolj poceni dobi v trgovini …
1934 Rakek – Franjo s soprogo
Na sliki je Franjo Tavčar s soprogo. Rodil se je 5. oktobra 1899 v Gorici, umrl 25. januarja 1980. Poročil naj bi se v Ameriki potem, ko se je preselil tja. Kdaj, ne ve nihče. Kot kaže, pa ta podatek ne drži, ker je urednik ugotovil, da je poročna slika nastala v Benetkah. Po vojni je nadaljeval s svojim špedicijskim delom. Nova oblast je leta 1946 potrdila obstoj podjetja. Nato pa se za njim izgubi vsaka sled.
1956 Begunje – Kuharski tečaj
Slika prikazuje zbirko kuharskih receptov, s katerimi so se leta 1956 spoznavale mlade begunjske kuharice. Naša mama Cvetka Kranjec je imela veliko receptov, s katerimi si je pomagala pri kuhanju in peki. Da je bila ta zbirka pogosto na mizi, gre sklepati iz tega, da smo družinski člani na njej pustili svoje sledi. Jaz sem se seveda morala vsepovsod podpisovati, s sestro Martino sva nanjo napisali verske resnice in zapovedi, a tudi ata Janez jo je uporabil za trenutni pesniški navdih in na zadnjo stran napisal tole:
“Zahvaljen bodi, o gospod, da siti tvojih smo dobrot. Trenutno nam nič več ni zanje, zato naj Jack prinese žganje.”
Včasih so dekleta že od malih nog pomagala pri delih v kuhinji in se na ta način naučile kuhati. Ko se je bližal čas, da si ustvarijo svoje družine, so se številne udeležile kuharskih šol. Gospodinje so si med seboj izmenjavale recepte, ki so bili zapisani na različno velikih listkih. Te listke sem prav oboževala in tudi sama marsikdaj kaj spekla po tako zapisanih receptih.




