Slike so s spominske slovesnosti v Podljubelju, na prostoru podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen, ki je bilo edino tovrstno taborišče na slovenskih tleh. Slovesnosti so se udeleževali taboriščniki, interniranci, politični zaporniki in druge žrtve fašističnega in nacističnega nasilja ter njihovi sorodniki iz prijatelji. Nekateri so prišli celo iz Francije, Avstrije in Italije.
Stari trg 1978/79 – 5. b razred
Učenci 5. b razreda so bili Bernardina prva generacija na OŠ v Starem trgu. Učila jih je spoznavanje družbe. Pouk in matično učilnico so imeli v pionirski sobi, ki je bila premajhna za tako številčen razred. Ostali so ji v zelo lepem spominu. Bili so spoštljivi, vodljivi, delovni, ustvarjalni. Še bolj so se zbližali v šoli v naravi v Pacugu. Hudo ji je bilo, ker je bila njihova razredničarka samo eno leto, kajti v šestem razredu takrat ni poučevala. Spominska fotografija je nastala za šolo na športnem igrišču.
1945 Ljubljana – Jetniki iz Dachaua
Levi na sliki je Metod Arko z Rakeka. Slika je nastala v Ljubljani po vrnitvi iz taborišča. Poleg sta še dva nepoznana sojetnika. Do konca junija 1946 so se iz Dachaua vrnili trije transporti internirancev, približno tri tisoč ljudi. To pa še niso bili vsi. V poslednjih mesecih pred razsulom so Nemci mnoge internirance preselili iz Dachaua v druga taborišča. Okrog 750 internirancev so preselili v Allach. Med njimi je bil tudi Metod. Tam so delali v tovarnah.
1949 Rakek – Franc Mlakar
Ko govorimo o najboljših slovenskih kegljačih vedno omenjamo Lea Groma in Miroslava Steržaja. Na Franca Mlakarja pa pozabimo. Bil je eden izmed trojice, ki je v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja posegala po najvišjih dosežkih v kegljaškem športu. Slika je iz njegove nogometne izkaznice. Na njej je star 18 let. Franc je igral za oba najboljša mariborska kegljaška kluba. Petnajstkrat je kegljal za jugoslovansko reprezentanco. Bil je dobitnik treh medalj na evropskem prvenstvu, nastopil pa je tudi na svetovnem.
Grahovo 1974/75 – 4. razred
V šolskem letu 1974/75 je bila v osnovni šoli Grahovo razredničarka 4. razreda učiteljica Francka Seljak. Bila je zelo dobra, poštena učiteljica, enaka do vseh. Zato so jo učenci imeli zelo radi in jo spoštovali.
Za edino učenko iz Gornjega Jezera je bilo hoditi v šolo kar dogodivščina. Ni imela nikogar, s katerim bi si delila trenutke čakanja na kombi ali avtobus. Prav tako ni imela popoldan sošolke ali sošolca v bližini, da bi se kaj pogovorila o nalogah. Nikogar, ki bi ji prinesel zvezek za prepisat, če je v šoli manjkala. Sama za vse, v dobrem in slabem. Pa je kljub temu rada hodila v šolo.
1979 Begunje – Enota Civilne zaščite Kartonaže Rakek
Postroj vrlih članic enote prve pomoči Civilne zaščite Kartonažne tovarne Rakek.
Upam na pomoč pri določitvi dogodka, časa in kraja, kjer so se postavile fotografu.
1914 Ljubljana – Ivan Meden
Ivan Meden se je rodil 14. decembra 1838 v Begunjah pri Cerknici. Oče je bil posestnik. Šolal se je v domači šoli in šolanje nadaljeval v gimnaziji v Ljubljani. Po maturi je na Dunaju študiral pravo. Z lepim glasom je vzbujal zanimanje pri poznavalcih lepega petja. K petju ga je najbolj spodbujal cerkniški dekan Anžlovar. Svetoval mu je, naj se kot reden študent vpiše v dunajsko operno šolo. Meden ga je ubogal in v četrtem letniku opustil pravo ter se posvetil petju. Prvi je začel prepevati pesem Davorina Jenka »Naprej zastava slave« na slovenskih svečanostih na Dunaju. Takrat so ga pričeli nagovarjati, naj stopi med operne pevce, ker je dunajska opera potrebovala tenorista. Zaradi konstantnega prenapenjanja glasilk je zbolel. Moral je prenehati s petjem in zapustil je Dunaj. Na zdravljenje je odšel v Radegund, Avstrija. Tam je ostal več mesecev. Popolnoma okreval ni nikoli in prejšnja lepota glasu se mu ni povrnila. Med tem časom mu je umrla mati in petje ga ni več veselilo. Zaposlil se je kot uradnik v novoustanovljeni banki Slovenija. Delo mu ni odgovarjalo in odšel je za uradnika k odvetniku dr. Mošetu. Pri njem je ostal 24 let. Po razpustu advokature se je zaposlil pri odvetniku dr. Ivanu Šušteršiču kot pisarniški ravnatelj in ostal do smrti – 17 let.
1962 Rakek – Začetek gradnje restavracije Jelka
Na fotografiji vidimo začetek gradnje. Od takratnega pokritega skladišča je ostal le zadnji del, tam kjer je sedaj vstop v tovarno.
V časopisu »Glas Notranjske« november 1962 zasledimo zanimiv članek »Novi gradnji na Rakeku«.
Cerknica 1954/55 – 2. razred nižje gimnazije
10. junija 1955 so se učenci II. razreda nižje gimnazije slikali na stopnicah pred šolo na Partizanski ulici – na Veliki gasi v Cerknici. Danes je v tej zgradbi glasbena šola. Z njimi je razredničarka Leja Bole ter učitelja Sonja Verbec in Konrad Knez. V šolo so hodili tako domačini kot tudi učenci iz krajev v okolici Cerknice. Domačini so jo obiskovali vseh osem razredov. Učenci, ki so nižje razrede opravili v šoli Begunje in celo pri Sveti Trojici, pa od dve do štiri leta. Marija, ki je prišla iz šole Sveta Trojica, je obiskovala nižjo gimnazijo v Cerknici le dve leti. Pri rosnih petnajstih letih se je že zaposlila na Brestu in tam vztrajala do upokojitve.
1942 Planina – Čuvajnica
Železniška proga Ljubljana – Trst je bila že od zgraditve pomembna za vse uporabnike, tudi v vojno-strateškem pogledu. Posebno vlogo je odigrala med obema vojnama in ne nazadnje tudi med osamosvojitveno vojno. Večji del proge poteka skozi gozd. Italijani so ocenili, da je na odseku Ljubljana – Postojna proga najbolj ogrožena. Z nekaj uspešnimi akcijami leta 1941 so jim partizani dokazali, da imajo še kako prav. Zato so najprej na obeh straneh proge posekali drevje. Les so uporabili za ograditev čuvajnic. Ker to ni zadoščalo, so pričeli graditi bunkerje in utrjevati že obstoječe objekte – čuvajnice, postaje in druge objekte. Med Ljubljano in Postojno so zgradili 74 dobro utrjenih bunkerjev in še enkrat toliko zasilnih zgradb. Slednje so zasedli v primeru prevoza pomembnih vojnih transportov. Sčasoma so ugotovili, da to ne zadošča. Začeli so, še posebej kasneje Nemci, postavljati tudi žične ograje (glej sliko spodaj) in protipehotna minska polja.
Stare slike 