1966 Rakek – Poziv na služenje vojaškega roka
Poziv za odhod na služenje vojaškega roka v Kraljevo. Poziv je bil obenem vozna karta. Na zadnji strani pod točko »c« med drugim platnena veča za pošiljanje civilne obleke domov.
Podpisal ga je takratni načelnik Oddelka za narodno obrambo občine Cerknica Stane Rožič.
1937 Cerknica – Pod Kaplanijo
O taboru Orlov, ki se je zgodil 1. 8. 1937 v Cerknici, smo v naših prispevkih že pisali. V današnjem prispevku se želim dotakniti dela Cerknice, ki se je nekoč imenoval Pod kaplanijo. V šaljivi obliki so ga imenovali tudi Svinjski rigel.
Sv. Trojica 1952/53 – Skupinska slika
To so učenci, ki so obiskovali šolo pri Sveti Trojici leta 1952/53. Slikali so se na vrtu za šolo, ki je bila v neposredni bližini cerkve. Pred šolo je rasel ogromen oreh. Šolo je obdajal ograjen vrt z gredicami. V eni polovici šole je bila ena dvorana in v njej skupna učilnica, v drugi polovici pa je bilo stanovanje za šolsko upraviteljico in njeno družino. Pouk je potekal dopoldan in popoldan. Zjutraj 1. in 2. razred, popoldan pa 3. in 4. razred. V isti hiši je potekal tudi verouk. Za malico je skrbela soseda, ki jo je v šolo tudi dostavila. Marta je tu hodila v šolo štiri leta, kasneje pa peš ali s kolesom v Novi vas. Učitelji so se tu zelo hitro menjavali, saj nihče ni zdržal dalj časa. Vasice iz katerih so prihajali učenci v šolo pri Sveti Trojici so bile: Mahneti, Podslivnica, Ulaka, Sleme, Rožanče, Ograde, Andrejčje, Zales, Zavrh, Bočkovo, Jeršanovo, Pajkovo, Lovranovo, Polšeče, vse do Ravnika, ki je spadal pod Sveti Duh. Otroci so namesto telovadbe cepili in skladali šolska drva za zimo. Po šolskem vrtu pa so prišli na planjavo, na kateri so se lahko igrali z žogo.
1935 Lož – Mestna godba, še enkrat
Loški godbeniki pred 87 leti v mehki travi neznano kje – morda pod Gradom, morda na Vodicah, morda pri sv. Ani, kamor je Mestna godba iz Loža hodila na svoje izlete, kakor je ugotovil France Žnidaršič, pisec biltena, ki je izšel ob 120 -letnici godbe v Ložu.
Veliko smo že pisali o zgodovini godbe v Loški dolini, pa naj bo vseeno še malo – zasluži si (povezave: 1, 2, 3, 4 in 5).
1972 Postojna – Točeni sladoled
Mladi prodajalec sladoleda pred kavarno Jadran v Postojni je opravljal počitniško delo in mi lepo poziral. V belem suknjiču, kot se spodobi, v desni roki drži bel krožniček s porcijo sladoleda, levo roko pa diskretno skriva za hrbtom – kot pravi profesionalec. Na krožničku je skodelica iz nerjavečega jekla, poleg pa je bila tudi žlička posebne oblike, namenjena samo za sladoled.
Sladoled na krožničku so naročili gostje, ki so sedeli na terasi pred restavracijo. Za »to go«, kot se danes reče, pa so bili korneti oziroma škrniclčki, spravljeni v tulcu pri strani avtomata. Ko sem sliko povečal, sem ugotovil, da je porcija stala dva dinarja, saj je za dvojko pika.
Avtomat za sladoled je na koleščkih, da so ga zvečer lažje pospravili. Ob avtomatu sta miza in stol. Njuno ogrodje je izdelano iz aluminija, vrhnji dela mize, sedalo in naslonjalo stola pa iz vezane plošče, običajno prekrite z zelenim ultrapasom.
Ne vem, zakaj imam občutek, da so tista leta vse terase lokalov imele enake stole in mize. Mogoče so se razlikovale le v barvi. Pod belim prtom na mizi so spravljene šalčke in žličke.
1957 Rakek – Dirke formule Skiro
Še zadnji napotki tekmovalcem pred začetkom pomembne dirke.
Osnovna šola Rakek je leta 1957 organizirala tekmovanje v vožnji s skiroji. Da je šlo zares kažejo resni obrazi tekmovalcev, opremljeni s štartnimi številkami. Seveda pa žal že v štartu niso bili vsi v enakovrednem položaju. Na makadamski podlagi so imeli prednost skiroji z gumijastimi kolesi. Takrat strogih predpisov opreme skirojev, kot je to danes v moto športu, še niso poznali. Med tekmovalci je bil tudi lastnik zbirke Srečko.
1965 Viševek – Ostanki lesene hiše
Kdo bi si mislil, da bom še kdaj videla to hišo! Nisem vedela, da obstaja njena fotografija in bilo je prijetno presenečenje, ko sem jo našla na Starih slikah med neobjavljenimi. Vsakokrat, ko pridem v Viševek na pokopališče pomislim na ta prizor …
Mogoče mi je bilo kakih deset let, ko sem prvič opazila leseno podirajočo se hišo, ki je stala na zahodni strani pred pokopališčem. Niso mi znali povedati čigava je in tudi stikat vanjo mi starši niso pustili. Potem sem vsakič, ko sem šla mimo, gledala ostanke, ki jih je bilo vedno manj in ugibala, kdo je živel tu in kaj vse se je v njej dogajalo. Vedela sem, da se ne podira zaradi medvojnega požiga kot toliko drugih, saj bi njen les zgorel ali vsaj zoglenel. Bilo mi je je žal, zdelo se mi je, da je morala biti nekoč lepa, mogoče je imela celo rože na oknih …
Od osmih otrok Andreja in Katerine Jager (roj. Primožič) je med leti 1876 in 1882 Ljudsko šolo na Uncu obiskovalo vsaj pet: France, Janez, Andrej, Marija in Ludvik. Najstarejši France je kot izgleda začel s šolanjem na Vrhniki (15. 9. 1875), že naslednje leto pa že šolo na Uncu (15. 9. 1876). Po tem sodeč, se je družina, iz do šole bolj oddaljene čuvajnice nad Bistro, preselila v čuvajnico nad Ivanjim selom leta 1876, da so imeli otroci lažji dostop do šole. S šolskim letom 1876/77 je pričel obiskovati šolo na Uncu tudi Janez Jager, in to pri dobrih petih letih starosti (v šolskem zapisniku I. razredne ljudske šole na Uncu je zabeleženo: vstopil v šolo 16. 9. 1876). O Francetu je bilo že veliko zapisanega in dodani dokumenti, tokrat pa so priloženi dokumenti šole na Uncu za Janeza.
Nova vas 1954/55 – Učenci 2. gimnazije
Razredničarka Slavica Casol in učiteljica Boža Mrcina, ki je poučevala nemščino, sta se v šolskem letu 1954/55 slikali s svojimi učenci v Novi vasi. Dogodek, ki ostane v spominu, imena vseh sošolcev pa žal več ne.
1956 Podcerkev – Pogreb pri Hlepinovih
Fotograf Franc Truden iz Podcerkve je neke zime po letu 1954, domnevno okoli 1956, fotografiral pogreb enega od svojih staršev. Izbrala sem to sliko izmed mnogih tega dne, ker se mi zdi nekako posebej pomenljiva v smislu odhajanja, slovesa za vedno, a tudi takratnih obsmrtnih navad, obredov in šeg, povrhu pa nazorno kaže tudi čisto tehnični vidik pokopavanja umrlega v danih razmerah.
Ne bom pisala o obredih polaganja umrlega na pare, krašenja odra, čutja pri mrliču in kropljenja, v središču pozornosti je prevoz umrlega na pokopališče in pogrebni sprevod, ki se tu odpravlja na pot v zimskem času. Zdi se, da je krsta na saneh, ki jih vleče par konj, ampak lahko je tudi drugače. Vsaj eden od konj ima na repu vozel z (najbrž črno) pentljo, ki pa se ne vidi razločno. Včasih so konjem, ki so peljali krsto s pokojnim dali še kak drugi žalni okras. Spomnim pa se preprostih črnih pentelj iz krep papirja na repih živali.
Stare slike 