1941 Gornje Jezero – Teta Micka
Značilni zid v ozadju, trinogo stojalce za rože in prtiček na njem zanesljivo pričajo, da je sliko napravil Franc Truden v Podcerkvi, vendar bolj ugibam, kdaj je nastala. Nekako po občutku bi rekla, da je bil posnetek po vsej verjetnosti narejen pred vojno, možno pa je tudi, da takoj po njej. Na njem je očetova sestra Micka z Gornjega Jezera, ki bi v primeru, da so moja sklepanja o nastanku slike pravilna, imela okoli dvajset let ali mogoče malo manj. Ta slika se nekako nikoli ni ujemala s teto, ki sem jo desetletja pozneje poznala jaz. Vendar je bujne lase – sicer bele – lepe poteze in krepko postavo ohranila tja v svoja devetdeseta leta.
1932 Selšček – Rože
Čeprav amaterski fotograf je Peter Naglič zapustil več kot deset tisoč dokumentarnih fotografij na steklenih ploščah ali celuloidnem traku. Veliko je fotografiral tudi na Notranjskem in tako je nastala pričujoča slika družine iz Selščka. Pozirali so na vrtu, polnem dalij. Vrt je ograjen, kar je pametno glede na to, da je v bližini vaško korito, kjer so kmetje napajali živino.
1925 Sviščaki – Rifugio Gabriele d’Annunzio
Na sliki je prvi planinski dom na Sviščakih
(1244 m), ki je bil odprt 12. septembra 1925. Poimenovali so ga Rifugio Gabriele D’ Annunzio, po italijanskem pesniku, pisatelju in nacionalistu, ki mu je leta 1924 na Mussolinijev predlog italijanski kralj podelil naziv Principe di Monte Nevoso (princ Snežnika). Naziv je prejel za zasluge, ki jih je imel za priključitev Reke k Italiji. Ta postojanka je konec 2. svetovne vojne pogorela. Po 2. svetovni vojni je dom prevzelo PD Ilirska Bistrica, ki ga je obnovilo in leta 1951 preimenovalo v Cankarjevo kočo. Po tem obdobju je bil dom večkrat prenovljen in razširjen.
več..
1941 Novi Kot – Prostovoljna gasilska četa
Ko je g. Rudi Malnar s Trave (Občina Loški Potok) – Jurcletov po domače – pred leti čistil podstrešje, mu je prišel pod roke moder zvežčič, ki je bil last Gasilskega društva Novi Kot pred 2. svetovno vojno. V njem je popisan ves inventar društva, ki so ga imeli na voljo 28. 9. 1941. Podpisana sta tajnik Anton Mihelič (Podleščev) in predsednik društva Valentin Mihelič (Žrvampov). Imeli so svoj žig, na katerem piše: Prostovoljna gasilska četa v Novem Kotu Župa Ljubljana. V sredini je orel, tak, kot je bil takrat v jugoslovanskem grbu.
Po sedeminsedemdesetih letih se je zvezek našel, ne ve pa se, kako je prišel na Travo, saj je bil 29. 7. 1942 z vsemi drugimi objekti v Novem Kotu požgan tudi Gasilski dom z vsem inventarjem in s kroniko društva. Hvala g. Rudi, da ste nam ga vrnili. Nam Binklarjem to veliko pomeni.
Cerknica 1975/76 – 7. c razred
Učenci 7.c razreda slikani na znanem mestu pred šolo v šolskem letu 1975/76. Z njimi je njihov razrednik, učitelj likovnega pouka Konrad Knez. Številčno imajo močno premoč fantje, saj jih je kar 20, deklet pa le 13. So bila dekleta pa toliko glasnejša, da ni bilo občutiti moške nadvlade.
1933 Ljubljana – Prvi Sokolski zlet
Prvi Pokrajinski zlet Sokolov Kraljevine Jugoslavije je bil v Ljubljani 28. junija 1933, na Vidov dan. Priprave nanj so se začele že leto prej. Jeseni leta 1932 je celotno organizacijo priprav prevzel Boris Gregorka, za kar je po končani prireditvi prejel priznanje Sokolov kraljevine Jugoslavije in Ljubljanskih Sokolov. Prireditev je potekala na letnem vadišču Ljubljanskih Sokolov v Tivoliju. V ta namen so postavili nove tribune in prostor za godbo.
1948 Cerknica – Frdamane orožne vaje
Podoba orača z voli mi je strašansko všeč. Kdo v informacijski dobi še zna napreči par volov v lesen plug in iti rahljat košček domače grude, v katero bo položil semena, vse leto negoval sadike in skrbel zanje, da bi jeseni v potu svojega obraza pobral plodove, ki mu bodo pomagali še eno leto preživeti sebe in družino? Prav svetopisemsko … Zdaj imamo vse iz trgovine. In to instant!!
Voli, ki sem jih gledala v otroštvu, so bili v Podcerkvi ali na Poljanah prav taki kot na tej mali umetnini, plug tudi, le orač ni imel predpasnika – smejali bi se mu; samo desetkrat pokrpane in zamaščene hlače je nosil, preznojeno srajco s scefranim ovratnikom ter klobuk, ki je kazal lise vlažne soli, na katere se je prilepil prah vseh vrst … Pa okovane čižme s podkuvco na petah, zavezane z jermenčki in namazane z lojem, v njih pa namesto ali povrh štumfov smrdljive obuojke iz krp, imenovane tudi šufece.
1939 Rakek – Jelinčičeva žaga
Franc Jelinčič je bil zaposlen pri Karlu Kovaču. Ko so Stari trg okupirali Italijani, je pribežal na Rakek in stanoval v Ševarjevi hiši (Postojnska 3). Tam je stanoval tudi njegov brat Izidor Jelinčič. Tretji brat Friderik pa je živel v drugi Ševarjevi hiši (Bar Podmornica). Od tu so jih pregnali Nemci in Izidor se je odselil v Ljubljano, Franc pa na Gasilsko ulico. Izidor Jelinčič je postavil žago tik pred vojno, nekje v letih 1938 ali 1939.
1950 Slivice – Slivljani pri kapelici
Ta Stržajeva kapelica v zgornjem delu vasi, na križišču, kjer se je takrat še odcepila cesta proti Rakovemu Škocjanu, je bila dolgo obdobje nekako središče vasi. Za kapelico je stal železen vodnjak, od tu se je vila cesta naprej proti pokopališču in Uncu, od tu je vodila steza proti Hribcam in na Zalovko. Malo niže je stala Lojzova trgovina in gostilna, ki je delovala še nekaj let po vojni.
1925 Ljubljana – Mladi Vinko Bavec z zaročenko
Slika je last Ladice Štritof iz Kopra, rojene v Markovcu. Podedovala jo je po očetu Ivanu Petriču, ki je bil dober prijatelj fotografa Vinka Bavca. Slednji, stari znanec naše strani, je bil tudi doma iz Markovca, in sicer od Bizarjevih. Kdo je sliko napravil ne vemo, mogoče kar Vinko Bavec sam.
RSS - Posts