1923 Bezuljak – Prijatelji
Ne vem, ob kakšni priložnosti je nastala ta lepa fotografija. Po ozadju bi sklepali, da je nastala v ateljeju, toda tla ne podprejo te domneve. Mogoče je fotograf prinesel s seboj tudi “kuliso”? Ko sem dobila v roke to staro fotografijo v Bezuljaku pri Čejdn∂kovih, sem prepoznala le dekle levo zgoraj. Jaz sem jo poznala kot Čejdn∂kovo mamo. Moja sestra Marija je prepoznala ostale razen fanta desno spredaj. Tega je prepoznal njegov nečak. Vse osebe na sliki so nekako povezane.
Grahovo 1969/70 – 4. razred
Učenci 4. razreda so se slikali pred svojo šolo v Grahovem. Medse so lepo vzeli svojo razredničarko Francko Razdrih in več kot očitno je, da so se z njo lepo razumeli.
1971 Muljava – Sindikalisti na izletu
Vsako leto so šli sindikalisti iz postojnske občine na izlet po domovini, kar je bila neke vrste nagrada za sicer neplačano celoletno delo v sindikalnih podružnicah. Običajno se je zbral poln avtobus razpoloženih ljudi. Program izleta je vseboval obisk naravnih in kulturnih znamenitosti, povratek proti večeru pa je vodil “mimo” kake dobre gostilne.
1964 Iga vas – Hribarjeva mama in ata
Na sliki sta Hribarjeva mama Marija in ata Andrej, rojen leta 1886, iz Iga vasi, kot ju je posnel njun sin Ivan, takrat miličnik v Železnikih (in pozneje v Starem trgu), ko je bil nekega lepega (poletnega?) dne na obisku doma. Oblekla sta pražnjo obleko, prinesli so na vrt dva stola, sedla sta nanju, položila roke na kolena in sin je pritisnil … daleč v ozadju se vidi pobočje Racne gore, kakršno je bilo takrat, če si ga gledal z igovskih vrtov in njiv.
Ko sem prijela sliko, so se mi oči najprej ustavile prav na njunih rokah – te so njun kapital, njuno sredstvo preživetja in oba sta jih enako sproščeno položila na kolena. Roke – spretne, delovne, močne in nazadnje zgarane, otekle, mravljinčaste …. Veliko povedo o njiju. Skoraj ni treba reči ničesar več. Veliko sta skupaj “dala skozi”.
1964 Slivice – Seniorke in seniorji
Na našem dvorišču (Slivice 8) so se leta 1964 zbrali seniorji, možje in žene ter obujali spomine na svoja mlada leta. Izkoristil sem priliko in nastala je tale fotografija.
V ozadju na levi je kozolec, na desni strani pa del svinjakov s takrat običajno leseno karjolo, naslonjeno na zajčnik, od svinjakov do kozolca je bila napeljana žica za sušenje žehte.
Še par besed o zajčniku na fotografiji, ki je bil na začetku šestdesetih let prava pridobitev. Prej smo, tako kot tudi pri drugih hišah v vasi, zajce gojili kar v hlevih skupaj z živino. Pobirali so seno, ki je padlo iz jasli, pod jaslimi so si naredili gnezda in se sprehajali med živino. Vsake toliko časa je kak zajec zacvilil, ker je katera od živinčet revežu stopila na zadnjo nogo. Tako je kar veliko zajcev vlačilo za seboj zadnji, tudi večkrat pohojeni nogi. V zajčniku so bili obvarovani te neprijetne in nevarne nadloge.
1938 Ljubljana – Župni zlet
Na fotografiji so rakovški sokoli na zletu v Ljubljani, v nedeljo, 12. junija 1938. Tega dne sem bil star točno 5 mesecev in en dan.
1953 Kožljek – Koželjško žegnanje
Na fotografiji so udeleženci žegnanja pri Mežnarjevih na Kožljeku. Gospodar Alojz Korošec je bil po poklicu mizar in bil je tudi za mežnarja na Kožljeku. V zakonu se mu je rodilo 5 otrok, žal je žena umrla, ko so bili otroci še majhni. Ni kazalo drugega, moral se je še enkrat poročiti in dobiti otrokom drugo mamo. Poročil se je z Matevžkovo Francko z Ulake na Blokah, ki je bila pridna in sposobna gospodinja, ki je res podpirala tri vogale hiše. Z drugo ženo sta imela še hčerko Fani.
1928 Gornje Jezero – Pogorišče
Velikokrat sem poslušala sorodnike, ki so se spominjali, da je 5. avgusta 1928 Gornje Jezero že drugič v dvajsetem stoletju pogorelo. Prvi požar je bil leta 1917. Takrat je pogorel predvsem spodnji konec, drugič pa skoraj vsa vas. Zgorelo je 24 poslopij, le šest jih je ušlo ognju. Ta posnetek je nastal že nekaj časa po požaru, saj vidimo, da so ljudje že čistili pogorišča in pripravljali material za obnovo.
Grahovo 1968/69 – 3. razred, drugič
Učenci 3. razreda so se tokrat slikali še pred svojo šolo na stopnicah ob spomeniku žrtvam. Slikano spomladi leta 1969, saj so dekleta že v lahkih poletnih oblekicah in dokolenkah.
1952 Rakek – Birma
Sonce iznad Slivnice je obsijalo vzhodno pročelje cerkve na Rakeku in prav tako Slavko in njeno botro, očetovo sestro Julijano. Blago za obleko je poslala teta iz Amerike, kdo jo je sešil, ne vemo. Je pa Slavka lepa v njej. Pred seboj drži podobo z Jezusom, ki blagoslavlja otroka. Take smo dobili vsi. Bohved, kje je moja?!
Stare slike 