1954 Stari trg – Na Farovškem vrtu
Sejem ali živinorejska razstava v Starem trgu. Zadaj na hribu je Loški grad in pod njim na samem Mercinova hiša. Danes je tam vse čez in čez pozidano. Mislim, da je slika nastala na Farovškem vrtu, ki je zdaj prav tako pozidan. Vidi se glavna cesta iz Starega trga v Lož in pravokotno nanjo potka, ki gre z Mandrg čez Brežiček na pot pod Malim vrhkom. Čisto na levi v sredini je mogoče slutiti Brežiček, ki se je razlil po travniku.
1951 Rakek – Vengustovi
Na domačem vrtu, polnem sadnih dreves, je pozirala fotografu razširjena družina Vengust.
1943 Pudob – Po vrnitvi iz taborišča
Na sliki je požgana stavba nekdanjega pudobskega gasilskega doma, imenovanega “šprukavnca”, kjer je bilo med vojno nastanjeno poveljstvo belogardistične postojanke. Stavba je bila prvotno namenjena dvorazredni šoli, ko pa je bila odprta nova šola v Iga vasi, je bilo tu stanovanje za učitelja in gasilski dom. Stala je na južni strani Pudoba, desno ob cesti v Iga vas. Uničili so jo partizani 14. septembra 1943. Spredaj je še videti bunker, ograje iz bodeče žice, ki je obdajala Pudob, pa na tej sliki ni. Tukaj je nekaj časa bival pesnik France Balantič, ki se je ob partizanskem napadu skupaj s svojimi nadrejenimi zgodaj zjutraj v megli umaknil čez Obrh in v Javornike ter na Rakek.
Cerknica 1969/70 – 4. a razred
Učenci 4. a razreda smo se slikali na običajnem mestu pred šolo. Z nami je na levi strani slikana razredničarka Vika Tornič, na desni strani pa blesti naša Metka. Slikanih je 14 deklet in 13 fantov.
1943 Planina pri Rakeku – Nasmeh sredi vojne
Hiša v ozadju, v kateri je bila Kiautova trgovina in gostilna v Planini št. 30, stoji ob stari cesti iz Ljubljane v Trst, ki jo je v času avstrijskega cesarstva zgradil podjetni priseljenec iz Furlanije, njegovi nasledniki pa so uspešno ohranjali to dejavnost do konca zadnje vojne. Potomcem, ki zgradbo še danes zgledno vzdržujejo – je spomeniško zaščitena – služi za počitniško hišo. Lepo vzdrževani vrt z rožami in skrbno obrezanim pušpanom ob potkah tudi spominja na slog nekdanjih časov.
Ne čudi, da so dimnik te hiše izbrale štorklje za vsakoletna domovanja. Konec avgusta mladiči poletijo v tople kraje, letos so bili trije. Ker so obročkani, se ve, da običajno preletijo severno Italijo, Francijo in Španijo ter preko Gibraltarja v Afriko. Toda pred časom se je eden podal preko Balkana in Turčije; našli so ga v Izraelu. Tudi z vračanjem nimajo težav. Če človek pomisli samo na sposobnosti teh fantastičnih ptičev, mora spoznati, kako malo razlogov ima človeška vrsta za napuh in aroganco, ki ju brezobzirno vsak dan izkazuje naravi.
Marička Žnidaršič in njena mama pred hišnim oknom polnim rož, ki jih je pesnica zelo rada gojila.
Pesnica Marička Žnidaršič se je rodila 16. novembra 1914 v Starem trgu pri Ložu. Oče je še pred njenim rojstvom padel kot avstrijski vojak v Karpatih, kar je za vedno zaznamovalo njeno življenje. Šest let se je šolala v Starem trgu in razvijala tudi svoje mnogotere darove: slikarski, pevski, recitatorski in pesniški. Čeprav je hlepela po izobrazbi in želela postati učiteljica, ji je zaradi skromnih razmer uspelo le šolanje na meščanski šoli na Rakeku.
Vseskozi je bila predana literarnemu in kulturnemu delu. Po vojni vihri, v kateri je dala svoj prispevek kot pesnica upora, trpljenja, zmagoslavja in upanja, je službovala v uredništvih Ljudske pravice in Delavske enotnosti, se za nekaj časa vrnila v Loško dolino, potem pa za stalno odšla v Ljubljano. Napisala je pesniške zbirke Pesmi izpod Snežnika, Človek in zemlja, Nalomljena veja, Ugasla luč in Ko je prihajal dan.
1910 Zagorje – Piknik ob Savi
V mojih predvidevanjih me je malo zaneslo na primorsko stran. Sklepala sem, da je piknik v Zagorju – v tistem Zagorju pri Postojni, ker je bila gospa Domicelj, roj. Dekleva, doma iz Postojne pa mi je nekako na onkraj Javornikov pasalo. Potem mi je gospod, ki mu zaupam in verjamem, rekel, da bo bolj verjetno to kar Zagorje ob Savi, ker naj bi imeli Domiceljevi tam sorodnike. Nekje na spletu sem res našla Alojzija Domicelja in zna biti, da sta bila z Maksom, ki je na sliki, tudi resnično v sorodu.
1942 Pudob – Domine
Na sliki so domine, ki jih je enajstletni Vinko Martinčič napravil, ko je bil z materjo in bratom od septembra 1942 do marca 1943 v taborišču Monigo blizu Trevisa. Škatlico, v kateri jih hrani, je napravil iz tankih deščic, ki jih je nekje našel.
Poleg Doma na Slivnici je bilo treba urediti tudi njegovo okolico. Fotografije v tem prispevku je posnel Danilo Mlinar, ki je bil takrat glavni in odgovorni urednik časnika Glas Notranjske, ki je kot mesečnik izhajal od januarja 1962 do oktobra 1967 in je prinašal novice z našega področja. Od maja meseca 1965 je stal 35 din za izvod, od oktobra 1965 pa je bil po 50 dinarjev.
Okolico okrog Doma na Slivnici so začeli urejati leta 1961. Vendar dela niso bila dokončana tega leta, zato so z njimi nadaljevali tudi leta 1962.
1900 Grobško – Ljudska veselica
Grobišče, nekdaj Grobško imenovano, leži med Postojno in Prestrankom, nedaleč od avtoceste. Vas je bila baje postavljena na groblji, od tod tudi ime. Dokazov za to pa ni moč najti. Naj bo kakorkoli že, tu se je 12. avgusta zadnjega leta 19. stoletja odvijala ljudska veselica v korist postojnskega gasilskega društva. Pripravil jo je odbor, ki mu je načeloval Josip Dekleva, tedanji postojnski župan. Pomagale pa so tudi vse žene odbornikov in druge gospe.
Stare slike 