Prvi dan, 19. 11. 1957, so se odpeljali naravnost v Benetke, si jih ogledali in se vrnili do Trsta. Tu so prenočili. Zvečer so malo posedeli v oštariji na dva deci. Zimc se spomni, da je bilo tisto vino odlično, vse kaj drugega, kot so v tistih časih prodajali pri nas. Kar nekaj udeležencev izleta ga ni moglo prehvaliti.
O izletu v Benetke je pripovedoval Ivan Intihar – Zimc:
“Izlet je organizirala Kmetijska zadruga Begunje”. Namenili smo se v Benetke, takrat izletov in potovanj čez mejo še ni bilo. Zato si je direktor KZ Begunje Milan Lah domislil, da gremo na ogled lipicancev v Lipico in k tržaškim Slovencem. Odpotovali smo 19. novembra 1957, ob 3.00 zjutraj in se odpeljali naravnost v Benetke. Najeli smo avtobus Kompas Ljubljana.
Prehod meje je bil možen le s potnim listom, ki smo jih imeli vsi. Na meji je šlo proti pričakovanjem brez zapletov.”
1939 Stari trg – Ivan Mercina
Fotografijo samozavestnega moža na platnenem ozadju z naslikanim galebom smo našli v zapuščini fotografa Franca Trudna, Hlepinovega iz Podcerkve. Lahko zgolj ugibamo, da je nastala najverjetneje še pred drugo svetovno vojno, saj so Trudnovi povojni portreti praviloma posneti pred svetlim hrapavim zidom neke hiše. Na tej sliki je Ivan Mercina, človek, ki ga je v njegovem času v Loški dolini poznal čisto vsak. Pred leti sem zapisala nekaj spominov nanj, ki jih je objavil Obrh, glasilo občine Loška dolina in tu je nekaj povzetkov iz njih.
Cerknica 1971/72 – 6. a razred
Ponovno smo na začetku šolskega leta doživeli menjave, nekateri so nas zapustili, dobili pa smo dve sošolki, na novo priseljeni v Cerknico. Tako nas je bilo skupaj 31 učencev. Skupina deklet se je povečala na 17 in ostala nespremenjena do konca osnovne šole. Fantovska manjšina pa je štela 14 učencev.
1920 Lož – Frančiška in Anton Drobnič
To sta Frančiška in Anton Drobnič, stara starša gospe Julijane Bravec iz Loža po mamini strani. Živela sta v Ložu in se v veliki meri preživljala s kmetovanjem in gozdom, a mož je bil predvsem “kožar”, to je strojilec kož, kar je starodaven in zelo tipičen loški poklic, ki je sčasoma v ljudskem govoru postal kar sinonim za Ložana.
Mama Frančiška, ki se je prej pisala Škrbec, je bila doma iz Topola na Blokah. Po njeni smrti se je oče poročil drugič in skupaj imel dve hčeri in šest sinov, od katerih jih je šlo pet v Ameriko. Samo Feliks je ostal doma, čeprav je bil tudi on nekaj časa v Avstraliji. Med drugo svetovno vojno pa je bil doma in to je bilo usodno: 1. avgusta 1942 ob požigu Loža so Italijani pobrali vse moške in z njimi tudi Feliksa Drobniča in jih ustrelili, osem pri mostecu ob cesti v Stari trg, večino pa na Ulaki, skupaj z vrhniškimi možmi. Oče Anton Drobnič tega ni doživel, saj je umrl leta 1937 ali 1938.
O sliki ne vemo ne kdo ne kdaj, ne kje jo je posnel, še manj ob kakšni priložnosti. Na zadnji strani sta napisani imeni, na spodnjem robu je s čisto majhno pisavo natisnjena zagonetna besedica Satrap, na prostoru za morebitno znamko – kajti fotografija je oblikovana tako, da lahko služi tudi kot razglednica – pa je natisnjena glava nekakšnega Nebukadnezarja – bradat moški profil v starodobnem pokrivalu.
1941 Luckenwalde – Pobeg iz ujetništva v Berlinu
Na fotografiji je vojni ujetnik Marjan Lavrenčič, doma iz Planine pri Rakeku (prvotno Marijan, kasneje Marjan).
Fotografija je nastala najverjetneje v nemškem ujetniškem taborišču Stalag (Stammlager) III A, pri kraju Luckenwalde južno od Berlina.
Na sebi ima uniformo vojske Kraljevine Jugoslavije, v kateri so ga zajeli Nemci.
Cerknica 1970/71 – 5. a razred
V številčno povečanem 5. a razredu smo se slikali pred glavnim vhodom v šolo z našo razredničarko Cvetko Levec, učiteljico slovenskega jezika.
1965 Pula – Moški pevski zbor DPD Svoboda na izletu
Te slike sem se zelo razveselila, ker me spominja na največje glasbene zvezde mojega zgodnjega otroštva. Moški pevski zbor Delavsko prosvetnega društva Svoboda iz Starega trga je v petdesetih letih nastopal na vseh prireditvah v Loški dolini in njihovo petje je bilo nesporno vrhunec in najlepše doživetje vsakega prazničnega dogodka in to ne le zame, ki sem bila še smrkljica na materinih kolenih v natrpani starotrški kinodvorani. Ker smo le redko slišali radio ali videli film, smo si morali glasbo narediti sami, zato je bilo takole kultivirano petje moškega zbora res nekaj izrednega. Kako je to donelo, kako so bile to blagoglasne melodije! Še zdaj slišim solista, ko je zapel: “Jutri pa, na dan proščenja šopek tvoj si bom pripel, rad poznal, dekle, bi njega, ki mi šopek ta bo vzel!” In drugi so mu ubrano pripevali … Pojma nisem imela, kaj je to proščenje in zakaj si bo pripel šopek – ampak bilo je tako lepo!!
1962 Markovec – Janežičev mlin ali Renkoč maln?
Brez te fotografije bi bila zbirka posnetkov terenskega dela etnologov Slovenskega etnološkega muzeja v letu 1962 kar malo manj vredna: na njej je Janežičev mlin, po domače Renkoč maln v Markovcu, ki ga je posnela Fanči Šarf.
Gre namreč za domnevno najstarejšega od mnogih mlinov na Obrhu in to v njegovih zadnjih letih. V knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem iz leta 1996 namreč najdemo na strani 475 navedbo, da je že leta 1606 v mlinu, ki je danes Renkoč, živel Jurij Ravšelj (Rambschell).
1963 Nova vas – Valeta z učiteljem Godcem
Pred vhodna vrata starega šolskega poslopja so se v juniju 1963 postavili učenci takratnega 8. razreda novovaške osnovne šole, s ključem na okrašenem pouštrčku in metlo, ki so jih namenili svojim naslednikom. Praznično oblečeni so medse vzeli razrednika Ivana Godca, ki je krajši čas s svojo družino preživel v Novi vasi.
Stare slike 