1943 Planina pri Rakeku – Nasmeh sredi vojne
Hiša v ozadju, v kateri je bila Kiautova trgovina in gostilna v Planini št. 30, stoji ob stari cesti iz Ljubljane v Trst, ki jo je v času avstrijskega cesarstva zgradil podjetni priseljenec iz Furlanije, njegovi nasledniki pa so uspešno ohranjali to dejavnost do konca zadnje vojne. Potomcem, ki zgradbo še danes zgledno vzdržujejo – je spomeniško zaščitena – služi za počitniško hišo. Lepo vzdrževani vrt z rožami in skrbno obrezanim pušpanom ob potkah tudi spominja na slog nekdanjih časov.
Ne čudi, da so dimnik te hiše izbrale štorklje za vsakoletna domovanja. Konec avgusta mladiči poletijo v tople kraje, letos so bili trije. Ker so obročkani, se ve, da običajno preletijo severno Italijo, Francijo in Španijo ter preko Gibraltarja v Afriko. Toda pred časom se je eden podal preko Balkana in Turčije; našli so ga v Izraelu. Tudi z vračanjem nimajo težav. Če človek pomisli samo na sposobnosti teh fantastičnih ptičev, mora spoznati, kako malo razlogov ima človeška vrsta za napuh in aroganco, ki ju brezobzirno vsak dan izkazuje naravi.
Marička Žnidaršič in njena mama pred hišnim oknom polnim rož, ki jih je pesnica zelo rada gojila.
Pesnica Marička Žnidaršič se je rodila 16. novembra 1914 v Starem trgu pri Ložu. Oče je še pred njenim rojstvom padel kot avstrijski vojak v Karpatih, kar je za vedno zaznamovalo njeno življenje. Šest let se je šolala v Starem trgu in razvijala tudi svoje mnogotere darove: slikarski, pevski, recitatorski in pesniški. Čeprav je hlepela po izobrazbi in želela postati učiteljica, ji je zaradi skromnih razmer uspelo le šolanje na meščanski šoli na Rakeku.
Vseskozi je bila predana literarnemu in kulturnemu delu. Po vojni vihri, v kateri je dala svoj prispevek kot pesnica upora, trpljenja, zmagoslavja in upanja, je službovala v uredništvih Ljudske pravice in Delavske enotnosti, se za nekaj časa vrnila v Loško dolino, potem pa za stalno odšla v Ljubljano. Napisala je pesniške zbirke Pesmi izpod Snežnika, Človek in zemlja, Nalomljena veja, Ugasla luč in Ko je prihajal dan.
1910 Zagorje – Piknik ob Savi
V mojih predvidevanjih me je malo zaneslo na primorsko stran. Sklepala sem, da je piknik v Zagorju – v tistem Zagorju pri Postojni, ker je bila gospa Domicelj, roj. Dekleva, doma iz Postojne pa mi je nekako na onkraj Javornikov pasalo. Potem mi je gospod, ki mu zaupam in verjamem, rekel, da bo bolj verjetno to kar Zagorje ob Savi, ker naj bi imeli Domiceljevi tam sorodnike. Nekje na spletu sem res našla Alojzija Domicelja in zna biti, da sta bila z Maksom, ki je na sliki, tudi resnično v sorodu.
1942 Pudob – Domine
Na sliki so domine, ki jih je enajstletni Vinko Martinčič napravil, ko je bil z materjo in bratom od septembra 1942 do marca 1943 v taborišču Monigo blizu Trevisa. Škatlico, v kateri jih hrani, je napravil iz tankih deščic, ki jih je nekje našel.
Poleg Doma na Slivnici je bilo treba urediti tudi njegovo okolico. Fotografije v tem prispevku je posnel Danilo Mlinar, ki je bil takrat glavni in odgovorni urednik časnika Glas Notranjske, ki je kot mesečnik izhajal od januarja 1962 do oktobra 1967 in je prinašal novice z našega področja. Od maja meseca 1965 je stal 35 din za izvod, od oktobra 1965 pa je bil po 50 dinarjev.
Okolico okrog Doma na Slivnici so začeli urejati leta 1961. Vendar dela niso bila dokončana tega leta, zato so z njimi nadaljevali tudi leta 1962.
1900 Grobško – Ljudska veselica
Grobišče, nekdaj Grobško imenovano, leži med Postojno in Prestrankom, nedaleč od avtoceste. Vas je bila baje postavljena na groblji, od tod tudi ime. Dokazov za to pa ni moč najti. Naj bo kakorkoli že, tu se je 12. avgusta zadnjega leta 19. stoletja odvijala ljudska veselica v korist postojnskega gasilskega društva. Pripravil jo je odbor, ki mu je načeloval Josip Dekleva, tedanji postojnski župan. Pomagale pa so tudi vse žene odbornikov in druge gospe.
Cerknica 1968/69 – 3. a razred
V 3. a razredu je ob razredničarki Bibjani Bavdek uživalo 26 učencev (na sliki nas je le 25). Tokrat smo se slikali pred glavnim vhodom v šolo.
1942 Pudob – Edine škarje v taborišču
Na sliki so škarje in kamen, ki so ju Martinčičevi prinesli ob vrnitvi iz taborišča v Monigu marca leta 1943. Škarje so vzeli s seboj, ko so jih odpeljali v internacijo, kupil pa jih je oče Janez, še ko je bil po prvi svetovni vojni na delu v Franciji. Ker so bile to v času internacije Martinčičeve družine najbrž edine škarje v taborišču, so gotovo šle skozi stotine rok.
Kamen sicer ni prava osla, a je primerne oblike in strukture, da so z njim v taborišču brusili rezila, kar ga je zgladilo še bolj in tudi on nosi sledove dolgotrajne uporabe. Vinko Martinčič, takrat enajstleten deček, je z njim zbrusil nožek, ki ga je napravil iz žeblja, izpuljenega iz lesenega pograda.
1958 Begunje – Športni dan, pogozdovanje
Učenci Osnovne šole Begunje so fotografirani na enem od športnih dni, ko na pobočju Cemarovnika, hriba nad Begunjami, sadijo smrekice. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bili v program športnih dni, poleg krajših pohodov, tekmovanj z žogo, v atletiki ali kolesi, pogosto vključeni tudi pogozdovanje ali čiščenje grmovja na trasi za elektriko. Moj šesti razred v Cerknici (1960/61) je šel čistit traso za električno napeljavo od Marofa na Slivnico.
1941 Pudob – Zadnja slika Janeza Martinčiča
Janez Martinčič, kmet in družinski oče se je tukaj najbrž fotografiral za kakšen dokument. Domnevni čas nastanka slike je že med okupacijo, ne vemo pa kdo je fotografijo napravil in kje. V nas zre veder in pameten obraz zrelega človeka, ki se je pražnje oblekel. Nevsakdanja je temna srajca, a mu dobro pristoji.
Stare slike 