1917 Planina – Kuhinja med prvo svetovno vojno
Na fotografiji je dveletni Marjanček na kuhinjski mizi v prvem nadstropju Gartnerjeve hiše. Na sebi ima le srajčko. Sedi verjetno na ovčjem krznu. Za njim na steni je stenska krpa z izvezenim motivom gospodinje pri kuhi na sredini in s cvetlicami ob straneh. Nad krpo je stenska solnica in posoda za moko, obe iz keramike. Napisa za sol (Salz) in moko (Mehl) sta v nemščini, na posodah so tudi ornamenti.
Fotografija, ki jo je posnel neznan poklicni fotograf, je nastala med letoma 1939 in 1941 v Skopju, kjer se je takrat šolala “zaščitna”sestra Marija Bravec iz Loža. Čez pet let je delala kot glavna sestra v Civilni partizanski bolnici Stari trg pri Ložu. Razmere v bolniški sobi na sliki so videti normalne za tedanji čas, česar pa gotovo ne bi mogli trditi za starotrško bolnišnico, ki je delovala v vojnih pogojih. Ohranilo se je nekaj spominov mladega dekleta, domačinke iz Markovca, ki je delala v bolnici Stari trg.
1959 Jeršiče – Dobili smo elektriko
Fotografija Bavdkove domačije je nastala leta 1959. Trta še ni ozelenela, bilo je verjetno spomladi.
Zopet sem se odpravila v hribe po nove zgodbe o naši hiši v vasi Jeršiče. Tokrat naju je z Justino Srnel, srčno gospo iz Čohovega, beseda popeljala v čas, ko so v vasi dobili elektriko. V Jeršiče je elektrika prišla leta 1952, na to leto se navezuje zgodba.
Rakek 1980/81 – Valeta
Vsega je enkrat konec. Tudi osnovnošolskega učenja in za slovo, da se še zadnjič skupaj poveselimo, se zberemo na valeti.
1951 Dobec – France Kranjc (2)
Fotografij iz otroštva imam kar nekaj, čeprav se otroci nismo radi “slikali”. Je pa oče zelo rad fotografiral in ga zato skoraj na nobeni sliki ni. Ta je izjema.
1973 Rakek – Pralni stroj
Prve pralne stroje so izdelali v Ameriki v tridesetih letih prejšnjega stoletja. V Sloveniji smo jih začeli uporabljati trideset let kasneje. Najprej so jih kupovali pripadniki višjega in srednjega sloja, čeprav smo bili vsi enaki (!) in sicer v Italiji, kasneje tudi v Avstriji, kjer si dobil pralni stroj Gorenje ceneje kot v Jugoslaviji pa še davek so vrnili na meji. Kasneje so jih uvažali in ni bilo potrebe po nakupih v sosednjih državah. Konec šestdesetih let so prišli na trg pralni stroji domače izdelave, a narejeni po tujih licencah. V sedemdesetih in osemdesetih letih pa so postali nepogrešljiv gospodinjski aparat.
Begunje 1954/55 – 4. razred
Fotografija četrtega razreda v šolskem letu 1952/53 1954/551 je nastala na stopnicah pred delno obnovljenim šolskim poslopjem v Begunjah. Učiteljica Helena Otrin je predse postavila eno od učenk.
Ko sva z Ivanko Debevec dopolnjevali moje poznavanje njenih sošolcev, sva žalostni ugotovili, da jih je vsaj 8 že pokojnih. Res je od nastanka slike minilo že več kot 60 let, pa vendar …
1955 Velike Bloke – Stbrou maln
Dolgoletni bloški župnik Andrej Makovec nam je zapustil mnogo pisnih virov o notranjskih vaseh in ljudeh ter njihovem delu. Napisal je tudi:”Naši predniki so bili pridni in podjetni. Kar so kje videli dobrega in koristnega, so si še sami napravili. Ob vodnih izvirih, večjih in manjših potokih so postavili številne mline in žage, ki tako predstavljajo začetek obrtne in industrijske dejavnosti pri nas.” Ob Blošici (kot je g. Makovec zapisal ime potoku – danes pišemo Bloščica) je kot zadnji od treh mlinov pred ponikalnico v Velikih Blokah stal Stebrov mlin z žago.
1915 Karpati – Na vzhodni fronti
Ob kakšni priložnosti je nastala fotografija ne vemo. Edina znana oseba na njej je duhovnik Franc Hiti, ki je moral kot mlad duhovnik v vojsko za vojaškega kurata v Karpate. Z vojaki je potoval po bojiščih, jih bodril v stiskah in ranjenim in umirajočim podeljeval poslednje zakramente (spoved, obhajilo, maziljenje).
Gospod Franc Hiti se je rodil pri Malnih št. 1, župnija Sveta Trojica na Blokah. Njegovo zadnje službeno mesto je bila župnija Begunje pri Cerknici. Tu je deloval kot župnik od septembra 1945 pa do smrti 19. aprila 1961 leta. Zadnja leta je bil tudi dekan cerkniške dekanije. Ljudem v Begunjah je ostal v spominu kot blag duhovnik in dober pridigar.
1912 Oroslav Klančar – Dimnikarski račun
Oroslav je bil najbrž naslednik Jurija Klančarja ali pa vsaj sorodnik. Kot kaže, je bilo dimnikarstvo družinska dejavnost. Račun je izstavljen za izvršeno ometavanje dimnikov v letu 1912 pri doktorju Moricu Neubergerju, ki je bil okrožni zdravnik v Ložu, cena pa se je več kot potrojila, saj znaša plačilo za opravljeno delo 12 kron in 14 hellerjev ali po slovensko vinarjev. Za primerjavo: delavske mezde v tem letu so bile od 50 do 200 kron mesečno, plače uslužbencev od 200 do 800 kron mesečno, plače direktorjev pa od 1000 do 2500 kron mesečno in več.
Stare slike 