1931 Sv. Vid – Gradnja ceste
Takole je izgledala trasa ceste proti Sv. Vidu leta 1931. Nova cesta je potekala vse od Cerknice do Sv. Vida. Tudi danes se zavedamo, kako je dobra prometna povezava pomembna za vsak kraj. Sv. Vid je nekakšno križišče, od koder vodijo poti na vse štiri strani.
Avtor fotografije je Peter Naglič, ki je bil na obisku pri sorodnikih svoje žene v Selščku. Verjetno je bila nedelja, mogoče celo praznik. V sklopu te zbirke fotografij so še ostale, iz katerih lahko razberemo, da so se na izlet podali z zapravljivčkom. Na poti je Naglič v vasi Bečaji fotografiral cestni valjar, o katerem smo že pisali.
1904 Jurij Klančar – Dimnikarski račun
Za dovršeno snaženje dimnikov za koledarsko leto 1904 na Vrhniki št. 24 je Juri Klančar, dimnikar, računal 4 okrogle krone. Za primerjavo: uradnik je imel 1440 kron plače. Tega leta je v predilnici Litija mladoletnik zaslužil 7,6 krone na teden, delavka 9,5 krone, delavec 11 kron in preddelavec 18 kron.
1959 Cerknica – Nastop službe (2)
Fotografija neznanega avtorja je nastala v Cerknici leta 1959 pred Splošnim gradbenim podjetjem Gradišče Cerknica.
1935 Krško – France Kranjc (1)
France Kranjc – moj oče – je bil izjemen človek, sposoben, pošten in pokončen. Rojen je bil leta 1903 in je bil najstarejši sin pri Kanjčih v Dobcu.
1910 Selšček – Mramorjevi
Fotografija neznanega fotografa prikazuje 7 članov družine Mramor, po domače Škrljeve družine iz Selščka.
Mati moje mame Frančiška je bila Škrljeva (*1890), torej doma iz Selščka. Na tej fotografiji stoji levo zadaj v beli bluzi. Desno od nje prav tako zadaj stoji njena sestra Malka, ki se je kasneje poročila na Rakek. Ena od sester moje stare matere je bila dolgo časa babica v Begunjah in je bila 26. 2, 1918 pri porodu moje mame.
Po imenu poznam le še svojega pradeda Jakoba, ki ga je fotograf postavil na desno stran fotografije. Jakob je znal tesariti in je tesaril v teh krajih tja do Borovnice. Moja prababica je na levi strani.
1959 Begunje – V Lokavšci
Posnetek je napravil ravno pravi trenutek. Med vprego in oračem je v ozadju dobro viden Kulturni dom, na novo obnovljena šola in cerkev. Na vrečko, kamor je shranil negativ, je zapisal datum: 15. 4. 1959. Preveril sem, na ta dan je bila sreda.
Današnja zgodba ni neposredno povezana s fotografijo. Govori o dogodku iz okolice Sv. Vida – Žilc.
1940 Podcerkev – Stanko Hace z bratoma in konji
Na konja sta kakšno leto pred vojno na Točkovem vrtu v Podcerkvi Janez in Jože Hace posadila najmlajšega brata Stanka. Levi je Janez, desni pa Jože. Janezovo življenje se je sklenilo leta 1944 na Štajerskem, Jožeta so leta 1942 ubili Italijani kot talca v Podcerkvi pri Hlepinovem orehu. Stankova zgodba pa je takšnale:
1954 Bezuljak – Pred gasilsko veselico
Poletje je bilo tudi čas gasilskih veselic. Dolgoletni predsednik bezovskega gasilskega društva Ludvik Hren – Antonov Ludve je bil odličen organizator. Vsako leto so organizirali gasilsko veselico s srečelovom in plesom. To je bil edini način zbiranja denarja za potrebno opremo za gašenje.
Priprave so bile kar obsežne: pripraviti prostor, organizirati kuharja in hrano, pripraviti dobitke, poiskati muzikante, razdeliti zadolžitve in verjetno še kaj. Dolga leta je bila gasilska veselica na dvorišču pri Žogarjevih. Gospodar Alojz Debevec – Žogarjev ata je bil tudi gasilec in bi težko odrekel prošnji za uporabo hiše in dvorišča. Prednost njihovega dvorišča je bila dostopnost s treh strani, dovolj velika travnata površina, dva velika oreha, ki sta dajala senco, velik kozolec in dva kevdra v hiši. Nobena hiša v Bezuljaku nima tako velikega in lepega dvorišča kakor Žogarjeva.
1942 Dobec – Gregorjeva družina
Na sliki so vsi Gregorjevi, razen očeta, ki ga pa nisem poznala. Na dvorišču so nasproti svoje hiše postavili klop in se nastavili fotografu Janezu Kranjcu.
Od leve proti desni so:
- Peter,
- France,
- mama z Jožetom v naročju,
- Marinka (poročena Stražiščar, živi v Cerknici)
- in najstarejši, Andrej, poznejši gospodar, (s kozličkom v naročju).
Od ljudi na sliki sta živa samo še Marinka in France, ki živi v hiši, zgrajeni na mestu, kjer je na fotografiji v sredini zadaj še vidna Zalarjeva hiša, ki je bila med vojno požgana. Desno zadaj se vidi Brešča hiša, kot sem jo poznala v otroštvu. Ker je bila stara in vlažna, so jo pred nekaj leti podrli in sezidali novo, moderno. Pred hišo lahko vidimo velika vrata iz letev, prepletenih z bodečo žico. Ta so vsak večer zaprli, potem ko so iz cele vasi prignali živino v “gorenji konec”, da je ne bi ponoči pokradli vojaki.
Spredaj lahko vidimo kokoš. Zanimivo, da imajo pri Gregorjevih edini v vasi še vedno kokoši, le da se ne morejo več prosto sprehajati naokrog, ampak imajo kurnik v velikem ograjenem prostoru na vrtu.
1900 Amerika – Delo v gozdu
Naši predniki so hodili s trebuhom za kruhom v Ameriko že v 19. stoletju. Iz naših krajev jih je veliko delalo v gozdu, saj so bili tega dela vajeni že doma.
Stare slike 