1956 Nova vas – Plesni nastop
V centru Nove vasi, pred stanovanjsko Kovačevo hišo, se je nekoč, recimo leta 1956, odvijala prireditev. Mogoče so praznovali novo nastali praznik dan borca – 4. julija. Letnico prireditve ugibamo, ker na mali slikici žal ni nič zapisano. Skoraj zagotovo ni šlo le za praznovanje ob zaključku šolskega leta, saj je preveč slovesno, glede na množico nastopajočih in gledalcev. Največja možnost je praznovanje za 25. maj – dan mladosti. Nekateri se spominjajo, da so se pripravljali po vseh okoliških šolah in verjetno tukaj v Novi vasi pripravili skupinsko praznovanje. Fantje se spominjajo, da so dobili vsi enake športne kratke hlače in majice za izvedbo telovadnih vaj. Nastopat so šli enkrat celo v Koper, pa spet drugič v Ljubljano. Tam je imel vsak nastopajoči na tleh zarisan svoj prostor.
Prva stvar, ki pade v oči, je jugoslovanska zastava, ki je plapolala v ospredju. V hrbet vidimo delček gledalcev, ki so čez veliko dvorišče gledali dogodek. Poleg izjemno velikega števila plesalk vidimo na desni še moški pevski zbor, ki čaka na nastop. Prav tako otroci v belih srajčkah. Na ganku in tudi pod njim pa tudi veliko gledalcev, skratka velik dogodek.
1945 Unec – Trimesečni gospodinjski tečaj
O d l o k
o otvoritvi tromesečnega gospodinjskega tečaja na Uncu pri Rakeku. Glede na dopis OOOF za ljubljansko okrožje oddelek za prosveto št. 2558/1 z dne 28. 11. 1945 in krajevne potrebe
odobravam …
Premožnejše družine so pred drugo svetovno vojno pošiljale svoje hčerke v gospodinjske šole, kjer so se učile kuhanja in omike. Tako Štacnar v Dnevniku 15. novembra 1938 zapiše:
Z Ivanko (hčerko op. Perko) šel v Kmetijsko-gospodinjsko šolo na Malo Loko. Šle tudi Skotova Rezka in Gregoricova Slavka.
Šola je trajala 11 mesecev. Za vzgojo deklet so v Ljubljani skrbele tudi Uršulinke. Vendar je bilo tovrstnega izobraževanja deležna le manjši delež deklet. Ostala dekleta so se gospodinjskih veščin učile od svojih mam in starih mam.
Cerknica 1975/76 – 5. b razred
Razredničarka Fani Gole slikana s svojim 5.b razredom v šolskem letu 1975/76.
Peti razred je bil vedno nekakšna prelomnica. Novi sošolci, prihod vozačev ter največja, da se je razredni pouk spremenil v predmetnega in s tem povezano večje število učiteljev. In kar nekaj časa so potrebovali, da so se med seboj ujeli.
Kot smo že omenili, je bila v razredu Vlasta, ki ji bolezen ni prizanašala že v šolskih letih. Imela je nestabilen korak in se pri hoji zapletala. Na začetku petega razreda učitelj telovadbe še ni vedel za njeno bolezen. Zato jo je ob prvem zapletanju v smehu vprašal, ali je pijana. Šele ob takojšnji, kar malce zaščitniški pojasnitvi Vlastinih sošolk, je izvedel za kruto resnico. Vse skupaj ga je zelo šokiralo. Vlasti se je takoj opravičil. Vendar mu srce ni dalo miru. Popoldan se je oglasil tudi pri njih doma in se še enkrat opravičil tako Vlasti, kot njenim staršem. Nevede je naredil napako, za katero mu je bilo iskreno žal. Popravil jo je z vso pohvalo vrednim dejanjem in ostal pri Vlasti zapisan v lepem spominu.
Dr. Jože Pirjevec se v svoji knjigi Partizani (Cankarjeva založba, Lj., 2020) na strani 211 bežno dotakne tudi partizanskega zdravstva, kjer navede, kako je Izvršni odbor OF organiziral osrednjo bolnico, sestavljeno iz enajstih enot, opremljeno z operacijsko sobo in skrito na težko odstopnem kraju. To je bil začetek dobro organizirane sanitetne mreže, za katero je skrbelo okrog 200 zdravnikov … Medtem ko so partizani v Črni gori, Bosni in Hercegovini po tradiciji, ki je segala še v turške čase, ranjence vodili s seboj, so jih v Sloveniji namestili v težko dostopne bolnice, med katerimi so bile najznamenitejše tri, poimenovane po zdravnicah Pavla, Franja in Vera, toda takih je bilo še 240. V njih se je med vojno zdravilo 15.000 bolnikov …
1930 Rakek – Stenski kuhinjski prti moje mame
Stenski kuhinjski prti, predstavljeni v tem prispevku, so delo moje mame Angelce Juvančič. Izdelavo, vezenja se je naučila v Stični, ko se je bila tam v uku za trgovko. Po prihodu na Rakek in poroki je v obdobju po letu 1930 izvezla večje število stenskih kuhinjskih prtov.
1972 Tacen – Zaključek šolanja
Konec junija leta 1972 je na Srednji šoli za notranje zadeve, natančneje na Odseku za miličnike kadete, šolanje zaključila tretja generacija učencev – kadetov. Svečani zaključek je potekal v športnem parku šole v Tacnu. Na sliki je zbor kadetov pred svečanim zaključkom.
1968/69 Stari trg – 5. b razred
Fotografija je nastala med poukom angleščine v stari šoli, kjer je danes Občina Loška dolina in gasilni dom. Vsi učenci so iz šolskega okoliša Iga vas in Babnega Polja. Marija Geršič je takrat poleg svojega razreda učila še angleščino na predmetni stopnji, ker je bila učiteljica angleščine Silva Šepec na porodniškem dopustu.
Mlada Marija, bilo je njeno prvo službeno leto, se je dobro znašla in otroci so jo hitro vzeli za svojo. V šolskem letu 1968/69 je bila razredničarka 5. b razreda Silva Šepec, naslednja tri leta pa jih je sprejela učiteljica slovenščine Inka Trape, prav tako domačinka iz Nadleska.
1915 Rakek – Ante Košmelj
Anton-Tone-Ante Košmelj se je rodil leta 1888. Obiskoval je kranjsko gimnazijo. V tedanjem sedmem razredu je vasoval pod oknom prijetnega dekleta. Oboževal pa jo je tudi starejši snubec. Ante je bil odličen telovadec in je z nekaj boksarskimi udarci tekmeca onesposobil. Težava je bila le v tem, da je bil konkurent kranjski stražmojster. Pretep je drago stal Toneta in njegovega očeta. Slednji je moral odpreti denarnico in poplačati stroške za strah, bolečine, zdravnika in novo uniformo. Tone pa je bil nepreklicno izključen iz vseh gimnazij v Avstriji. A je našel luknjo. Prepisal se je na šolanje na Sušaku, ki je spadal pod Ogrsko.
1952 Kozarišče – Srnjak v ogradi
Sploh ne vem, zakaj je bila tista divjad zaprta v obori za Snežniškim gradom. Samo to vem, da je bil tam napadalni srnjak in da se ni nobeden upal noter. Toda delavci pri gradu so morali kositi travo tudi tam. Ko so moški in ženske pripravljali seno, je srnjak naenkrat pridivjal iz grmovja in jih prestrašil, saj se je zapodil proti njimi z upognjeno glavo, pripravljen na napad. Delavci so se takoj razbežali na vse strani in stekli za ograjo, vendar je srnjak zadnjega nesrečneža le ujel in to je bila naša mama, Lužarjeva Francka prej Jefkina.
Cajnarje 1953/54 – Skupinski športni dan na Klinu
Klin je bil travnati hrib nad Kremenco, ki so ga včasih celo kosili. Danes je ves zaraščen. Za 1. maj so na njem vedno zakurili kres. Zaradi primerne oddaljenosti od šole je bil idealna izbira za športni dan. Pohod na Klin in igranje med dvema ognjema. Zato so s seboj vzeli tudi edini športni rekvizit, ki so ga imeli. To je bila žoga. Fantje v travi jo prav zaščitniško čuvajo.
Druščina se je slikala pod vasjo Kremenca. V ozadju je viden daljnovod. Igra z žogo je bila vedno zanimiva. Učenci iz Cajnarjev so šli celo na obisk k učencem šole pri Svetem Vidu. Tudi tam so med seboj tekmovali v igri med dvema ognjema.
Stare slike 