Stari trg 1968/69 – 8. a razred
Tudi ti otroci končujejo osnovno šolo. Kmalu bodo zadnjikrat sedli v osnovnošolske klopi in zapeli a ja ja ja ja šola adijo in zanje se bo pričelo novo poglavje v življenju. Tokrat se za fotografiranje niso postavili na športno igrišče, ampak pod okno frizerskega salona Zupanc. Z njimi so se slikali tudi vsi učitelji, ki so jih poučevali v osmem razredu.
V ozadju vidimo šolsko drvarnico, del strehe Jerančetove hiše, šolo in streho trafike. Na desni je vogal rojstne hiše akademskega slikarja Lojzeta Perka.
1958 Predjama – Izlet v Predjamski grad
Leta 1958 smo šli v organizaciji profesorja dr. Franca Habeta na šolsko ekskurzijo – izlet v Predjamski grad. Udeležili smo se ga učenci VI. VII. in VIII. razreda OŠ Rakek. Na sliki učenci pred odhodom z avtobusom izpred železniške postaje Rakek.
Fotografiral je profesor sam. In kako je prišel na fotografijo? S seboj je imel vedno tudi stativ (stojalo) za fotoaparat, ki je imel samosprožilec. Tako ga najdemo na več fotografijah v pozi, kot je na tej fotografiji. V tem letu je bila razredničarka mojega VI. razreda učiteljica Slavka Gornik.
1912 Vrhnika – Srečotov oče
Tako lepe fotografije ta spletna stran preprosto ne more spregledati, če še bolj nič ne vemo o njej …
Prihaja iz zbirke Ivanke Janežič, na njej je avstro ogrski pomorski častnik, kapitan v Boki Kotorski, doma od Janežičevih iz Vrhnike. Se mi samo zdi ali mu je bilo res ime Valentin Janežič in je bil brat mlinarja Jakoba? Čas nastanka slike sem ocenila s pomočjo samih majavih predpostavk in je lahko v resnici precej drugačen.
Slika ima zadaj napis “Srečotov oče”, kar po vsej verjetnosti pomeni, da sta bila ta gospod in lepotica s slike, na kateri piše “Komidarjeva (Srečotova mama) dvojčica”, par, torej mož in žena, Srečo pa seveda njun sin.
1979 Postojna – Gaudeamus igitur
Ob zaključku gimnazije, še pred maturo, smo vsi prejeli takle list. Imenuje se spominska diploma maturantov. Avtor je Luka Kramolc. Na njem je znamenita pesem Gaudeaumus igitur v latinščini in slovenščini z notnim zapisom. Slednje mi ne pomaga preveč, ker pravijo, da nimam posluha. Saj se motijo, ampak prepevati so mi pa vseeno prepovedali. Le na plejbek.
1976 Cajnarje – Bloški pevci na prireditvi
Kot smo pisali, je bil Sindikalni moški pevski zbor Novolit, ustanovljen 1971, takrat edina delujoča kulturna skupina na Blokah. Ko so se fantje z zborovodjem prof. Ribarovićem ujeli in obvladali širši program pesmi, so se pričeli pogosti nastopi. Proslave, otvoritve, vse vrste dogodkov v podjetju, vse to so bile priložnosti za nastope. Kot sindikalni zbor so zapeli tudi pokojnim zaposlenim pa ob pogrebih sorodnikov zaposlenih pa še vsem drugim ob pogrebih, če so se pevci le lahko zbrali. Take nastope je na mestu zborovodje izpeljal pevec France Škrabec. Imel je glasbeno predznanje, dolgo pevsko prakso in intonančno piščalko.
1978 Cerknica – Organistka s pevskim zborom
Slika je nastala v cerkvi Marijinega rojstva v Cerknici. Slikan je zborček deklet na koru, ob organistki, gospodični Angeli Jus. Lahko bi rekli, da je bil ta zborček predhodnica kasnejših mladinskih zborov. Dekleta so se morala zaradi majhnega prostora stisniti v kot kora ob orgle. Nekatera so stopila kar na klop, na kateri so druge pevke sedele. Številčna udeležba pove svoje. Organistka jih je znala motivirati, vse se je dogajalo spontano, brez prisile. Zato so zelo rade hodile na vaje. Za vestno udeležbo in petje jih je rada malce nagradila. Lahko je bila to pesmarica ali pa jih je pocrkljala s kakšno sladko dobroto. Nikoli ni pozabila na presenečenje v času Miklavža.
1956 Bezuljak – Moje punčke (3)
Po vseh pripetijah s punčkami pa sem si potihem še vedno želela punčko, ki bi zapirala oči. Na koga naj se obrnem, da bi se mi želja izpolnila? Zadnji moj up je bil Miklavž. Napisala sem mu ganljivo pisemce in vsebino podkrepila z risbico. Noč pričakovanja se je vlekla in vlekla. Vmes sem se enkrat iz mojega cimrčka pritihotapila v »hišo«, kjer so bili nastavljeni peharji, pa so bili še prazni.
1956 Bezuljak – Moje punčke (2)
Sedaj pa nadaljevanje zgodbe od srečolova naprej, ko sem ostala brez punčke.
Še naprej sem vztrajala, da bi rada imela veliko punčko v lepi oblekici in z bujno frizuro, pa zamižati mora tudi znati. Saj najbrž veste, kako znajo biti najmlajši, scrkljančki, vztrajni. Pa me nekega lepega dne mama napravi v zakmašno obleko in se odpraviva v Iblano.
Tam je bilo zelo hrupno. Spomnim se tramvaja in zvonca, ki je opozarjal ljudi, naj se umaknejo s tračnic. Na ulicah je bilo polno imenitno oblečenih ljudi, ki so drugače govorili kot mi. Popolna zmeda! Čudno se mi je tudi zdelo, kako se je v tako velikem mestu znašel konj, vprežen v voz, na katerem je bil naložen premog. Pa še fige je odlagal na tlakovano ulico.
1970 Cerknica – Romy
Romana Janežič je bila rojena 7. 2. 1950. V Cerknici je, razen za čas študija v Ljubljani, preživela celo življenje.
Bila je moja najtesnejša, najboljša, najljubša prijateljica – moj sestrski brat. Od mojega 5. do 20. leta sva bili nerazdružljivi.
Njena mama Nežka je bila kuharica v Brestovi menzi. Zaposlena je bila od jutra do večera. Tako je Romana, kasneje sem jo poimenovala Romy, postala naš četrti otrok.
V otroštvu sva se kopali in igrali ob potoku pri zapornicah. Z roko je lahko ulovila ribo. Z raki sva strašili bojazljive fante in, in, in … Igrali sva se z žogo v parku pred hotelom do zariplosti.
Hotel je kasneje postal naš drugi dom. V deževnih dneh sva pri njej doma igrali štacuno. Tehtali sva pravo moko, riž, proso, kar je bilo nadvse imenitno. Pri nas pa sva kartali, igrali nebo-pekel, prepletali vrvice s prsti. Poznali sva čudovite, a pozabljene igre – risantanc, zemljo krast, med dvema ognjema.
1979 Rakek – Vstopnica za maturantski ples
Na sliki je moja vstopnica za 30. tradicionalni maturantski ples. Bil je v Jamski restavraciji v Postojni 21. aprila 1979. Vsak je moral kupiti vstopnico zase in za svoje spremljevalce. Spomnim se, da z menoj ni hotel iti nihče. Mama bi šla, če bi bil kmetijski sejem s prašiči in kravami. Ata še na dva deci v gostilno ni hodil. Spremljala sta me stric in prijateljica. Vstopnica je stala 100 novih jugoslovanskih din (10.000 starih din). To je bil un »ta rdeč« z jezdecem na konju. Poprečna plača tistega leta je bila 7.393 novih din (starih 739.300).
Stare slike 