1962 Podlož – Dajtrhov zapravljivček
“Bagrle”, v rabi pred cca. 30 leti, Strle Franc, Podlož 6 – tak je zapis ob sliki iz Slovenskega etnografskega muzeja, ki jo je poleti 1962 posnela Fanči Šarf.
E, pa se je izkazalo, da voziček na sliki ni bagrle, če je beseda še tako zanimiva in se mi je zdelo, da se sijajno ujema z vozilom na sliki, ki je v resnici navaden zapravljivček, kajti bagrle je čisto nekaj drugega. Bagrle je – vsaj v Podložu – namreč prva prema voza, na kateri je bila pritrjena baču ali bača, v kateri so vozili vodo iz studencev. Pri Sv. Vidu so taki napravi rekli voznica, čeprav (še) ne vem ali se beseda nanaša na posodo ali na vozilo ali oboje skupaj. “Grem v gozd vlačit, bom kar bagrle napregel!” so rekli v Podložu.
1938 Rakek – Katarina Milavec
Na sliki je moja prababica Katarina Gantar, poročena Milavec z obveznim pokrivalom tedanjih žensk – ruto. Na obrazu ji je videti, da ji v življenju ni bilo z rožicami postlano. Kmalu ji je umrl mož in ostala je sama s štirimi fanti in hčerko. Prebijala se je skozi življenje, kot je vedela in znala. To je na njej pustilo posledice in njeni potomci so pravili, da je bila žleht –táko je bilo tudi življenje do nje.
1927 Rakek – Lovrenc Milavec
Moj pradedek Lovrenc Milavec se je slikal za službeno izkaznico eno leto pred smrtjo. Izkaznica je veljala kot karta za vožnjo z vlakom. Oblečen je v svojo edino najboljšo obleko. Tiste časa so imeli ljudje praviloma eno boljšo obleko. Vse obleke pa so ponosili “do konca”, vsakdanje velikokrat še pokrpali ali iz ostankov naredili kaj za otroke. Novih oblek niso kupovali dnevno, kot je to v navadi danes.
1916 Metković – Za cesarja in domovino (2)
Fotografija je najverjetneje nastala januarja 1916 v Metkoviću. V katerem ateljeju je bila posneta, ni znano, tudi avtor je neznan.
Janez je prav ponosno poziral fotografu, tako je nastal ta portret.
Tudi tokrat mu visi ob boku sablja. Lepo je počesan s prečko na levi. Desna roka mu sloni na naslonjalu stola, palec je skril za rob suknjiča. Levo roko je dal v levi bok nad sabljo, desno nogo je upognil v kolenu in stopil nekoliko naprej.
Bil je mlad in bilo je sredi grozot prve svetovne, v kateri so se morali boriti tudi Slovenci. Vojno so zakuhali med seboj sprti monarhi, zanje pa so se morali bojevati in umirati njihovi podaniki. Naši fantje so tako morali v boj „za cesarja in domovino“.
Dejansko so se borili in umirali za tuje interese, pa če so se tega zavedali ali ne. Niso padali samo na bojiščih, umirali so tudi zaradi bolezni. Najbolj razširjene bolezni so bile tifus, kolera in griža [1].
1894 Trst – Turistični vodnik
Leta 1896 je Trst z okolico meril 93,8 kvadratnih kilometrov ter štel 160.000 prebivalcev. Po narodnosti je bilo 100.000 Italijanov, 30.000 Slovencev, 7100 Nemcev in 400 Srbohrvatov; drugi so bili italijanski podložniki (karkoli že to pomeni).
Tržaška deželna barva je rudeča in bela. Grb je povprek razpolovljen: v zgorenjem rudečem in zlatem polju je črni dvoglavi orel s krono (znak, da so se Tržačani sami podvrgli Avstriji); spodej pa je v srebrnem in rudečem polju črni lilijasti križ (narobe obrnjen), podoben bradljači ali helebardi ali pa ostem, s katerimi se čolni odrivajo in k obali pritezajo.
Iz knjige Simona Rutarja, cesarsko kraljevega gimnazijskega učitelja: “Trst in mejna grofija Istra”, Izdala Matica Slovenska, leta 1896. Morda zato ne preseneča, da je karta v belo-rdeči barvi. Je del turističnega vodnika iz leta 1894. Sledi ji natančen opis krajev, preko in mimo katerih se pripelješ do mesta v Tržaškem zalivu.
Avtor najprej pove, da bomo potovali skozi Kras in kot glavno znamenitost omeni burjo, ki ne le pozimi, ko povzroča zamete in ohromi ves, tudi železniški, promet povzroča težave ljudem. Ko sem imela pol manj kil, je povzročala težave tudi meni, saj sem morala tekom obiskovanja gimnazije vedno nositi cegu v torbi, da me ni odpihnilo. Prebivalce pa opiše kot prijazne, delovna in gostoljubne.
1937 Planina – Vesele praznike
V decembru, desetem mesecu pred koledarsko reformo Julija Cezarja, kateremu je kocka padla, so obhajali Rimljani celo vrsto praznikov: favnalije, konzualije, larentinalije.
Najpomembnejši pa je bil praznik v čast bogu Saturnu, imenovan saturnalije. Na dan 17. decembra so prihajale trume pred Saturnovo svetišče, kjer so imeli javne pojedine. Najbolj prikupna je bila navada, da so smeli na ta dan sužnji sedeti za isto mizo s svojimi gospodarji in so jim smeli nekaznovano povedati vso resnico in si tako vsaj malo olajšati srce. To pogrešamo še dan današnji.
1940 Rakek – Napajanje živine
Na sliki je Poletova mati, ki varuje živino med napajanjem. Korito je stalo nasproti cerkve, kjer se srečata Postojnska cesta in Cesta na vasi in je morala presneto paziti, da ni kakšno živinče zatavalo na cesto. Je pa res, da ni bilo toliko prometa in tudi ne tolikšne hitrosti.
Letnico sem si pa popolnoma izmislila.
1902 Dunaj – Potrdilo
To sporočilo se ne sklicuje na kak predpis, temveč takoj na začetku navaja le, da je v skladu z dopisom cesarsko kraljeve komande 3. korpusa z dne 19. marca 1901, številka 184.
1953 Ulaka – Spominski obesek ob odkritju spomenika
Fotografijo papirnatega obeska s podobo spomenika na Ulaki nam je poslal prof. Tone Avsec, ki je doma iz Vrhnike v Loški dolini.
Kartonasti obesek v velikosti približno polovice razglednice prikazuje spomenik NOB, ki stoji na Ulaki nad Starim trgom. Datum odkritja spomenika je bil 18. avgust 1953, sodeč po natisnjenem napisu na kartončku. To je le nekaj dni več kot 11 let od dneva, ko so Italijani 1. avgusta 1942 na Ulaki ustrelili 30 mož in fantov iz Loške doline in osem let po koncu druge svetovne vojne.
1976 Planina – Stop znak
Zdaj bom jaz tukaj najprej napisala, kako pridem do takih nenavadnih slik. Milošu napišem, katero sliko naj mi pripravi, on se pa včasih “zmoti” in mi pripravi katero drugo in seveda tudi tisto, željeno. Jaz naj se pa potem matram, kaj napisati. Torej bom napisala kaj čudnega, ker verze iz pesmi “Vsi mostovi v zrak letijo …” sem že porabila pri neki drugi sliki. Ko sem začela pisati za stare slike, sem o sliki napisala vse, kar sem se sama spomnila in kar sem našla. Potem se je začelo dogajati, da so se pojavljale kar nove in nove slike in nisem imela več kaj napisati. Človek obrača, Bog obrne in izkušnje človeka res bogatijo. Zdaj napišem čim manj, da mi še kaj ostane za vsak slučaj. In teh “vsak slučaj” imam že skoraj pol disk na računalniku.
Stare slike 