Razstava v knjižnici Rakek
Naši ljudje, kraji in avtobusi
V Knjižnici Jožeta Udoviča, v enoti na Rakeku, je od 10. 4. do 9. 5. 2014 na ogled razstava prispevkov, ki so bili objavljeni na strani Stareslike. Pripravili smo tudi nekaj fotografij o razstavi sami:
Na otvoritvi
Pregled razstave
Razstavo smo pripravili s sodelovanjem Knjižnice Jožeta Udoviča, Cerknica.
1962 Gorenje Otave – Cvetna nedelja
Ko mi je bilo devet let, hodila sem v tretji razred osnovne šole, sem nesla iz Otav k Sv. Vidu v farno cerkev kar šest žegnov.
1930 Pudob – Trkanje velikonočnih pirhov
Čudovito je fotograf Bavec zabeležil dogajanje na vasi, v Pudobu pred Ponudovo hišo, enkrat pred drugo svetovno vojno na velikonočno nedeljo. Površni opazovalec slike, ki ni seznanjen z našimi navadami in običaji, bi bistvo slike lahko prav hitro spregledal. Meni pa je srce kar zaigralo, ko sem jo dobila v roke. To je presenetljivo lep fotografski zapis navade iz našega koščka domovine, ki se imenuje trkanje.
Hvaležna sem Mariu, da je iz skritih “zakladov” družinskih zbirk izbrskal tudi to zanimivo sliko.
Vinko Bavec je bil domačin, ki je s svojo fotografsko dejavnostjo deloval drugod – v Brestanici in Brežicah, zato je dobro poznal navade iz naših krajev. Ker pa je živel in delal drugje, se je dobro zavedal te naše posebnosti in je prav zato lahko napravil tako zgovorno fotografijo, ki pove več kot besede.
1933 Cerknica – Velika noč, kot vsako leto
Velika noč ali kako se je udejanjil rek: “Kdor drugemu jamo koplje, ni grobar, ampak sam vanjo pade!”
Neko jutro smo sedeli pri kavi in se pomenkovali. Bilo je okrog pusta in ena od sodelavk je vprašala, kako to, da pust ni vedno na isti dan. Povedala sem ji, da načeloma je, ker je vedno v torek, da pa ni vedno na isti datum zato, ker to uradno ni nikogaršnji rojstni dan, neuradno pa marsikoga. Nakar sem ji razložila, da se pust ravna po veliki noči in ne obratno. Seveda je potem sledilo vprašanje, kako da ni velika noč vedno na isti datum. Kako naj pa betonski otrok to ve! Ravno sem ji nameravala razložiti, ko je vstopil sodelavec. Ker sem tisto jutro vstala na levo nogo, saj imam na desni zid in zaradi neumnih vprašanj, sem bila malo sitna in sem si rekla, da ga bom pa malo v zadrego spravila, ker gotovo ne ve pa sem mu rekla, naj pove, kako “se pride do velike noči”. Pa je vedel. Kasneje sem izvedela, da poje pri frančiškanih na koru. Ali pa če bi župnika vprašala!
1949 Vrhnika pri Ložu – Velika sobota
Nenavadnemu izboru tematike za prikaz razglednice vasi je zagotovo botrovalo dejstvo, da so se v preteklosti znancem in sorodnikom redno pošiljale razglednice z voščilom tudi za veliko noč. Danes se je ta navada že skoraj izgubila.
Pričujoča razglednica Vrhnike pri Starem trgu (danes Vrhnika pri Ložu) poleg same vasi oziroma glavnih značilnosti vasi prikaže tudi poseben dogodek. Na eni od slik je prikazano dogajanje na soboto pred največjim krščanskim praznikom veliko nočjo. V soboto po podružnicah poteka, med drugim, tudi blagoslov jedi.
1943 Rakek – Polačev Pepe
Mimi, Volga in Pepe. Prepričana sem, da je žrebičko tako poimenoval le zato, da bi jezil okupatorje. Bil je kmečki sin, doma dve hiši naprej od naše. Vmes pa je bila Poženelova gostilna. In ker je rad pil, denarja pa ni imel, je sklepal neverjetne stave.
Nekoč so za liter vina stavili, da bo lulal v žleb Poženelove gostilne tako močno, da bo priteklo po žlebu dol. Koliko piva je prej spil, ni povedal nihče, vode gotovo ni konzumiral, ampak po žlebu je pa priteklo. In ker ni bil mona, so stavo pili vsi.
1930 Zgornje Otave – Vaško praznovanje
Natančnega podatka o letnici nastanka fotografije nimam in mi ga kljub poizvedovanju v Zgornjih Otavah, ni uspelo dobiti. Zato sem jo določil na podlagi videza oblek in s primerjavo drugih slik iz tega kraja. Ta skupinska slika je nastala pred gostilno Karla Zalarja ali “pri Betaču” v Gorenjih Otavah.
1975 Velike Bloke – Pohod
Prepoteni, ožuljeni, zmatrani, a srečni. Težko je kaj napisati o sliki, če se še tisti, ki je na njej, spomni le tega, da je nastala na Velikih Blokah in da ni šlo za delovno brigado.
1954 Bezuljak – Kosci
Slika je bila posneta poleti 1954 na Mivči Sevski rebri. Večina bezovskih fantov in dva starejša možakarja (Kocjančič, Hren) ter avtor fotografije Puc, so se postavili za posnetek po končanem delu, ko je bila vsa senožet že pokošena. Tedaj je bil čas za malico, spili so poleg vode tudi nekaj kozarcev vina, povedali kakšno okroglo in veselo zapeli. Zanje je bilo delo končano. Na vrsti so bile grabljice.
Sevske rebri so senožeti pod staro potjo proti Dobcu od Dolška dalje.
Pri Mivčih je bil gospodar Anton Hren že več let v postelji. Gospodarila je mama sama z mladoletnima sinovoma Tonetom in Ivanom. Slika je dokaz vaške solidarnosti, dobrih sosedskih odnosov, saj so prišli na pomoč vsi, ki so mogli, da je bila velika senožet hitro pokošena.
Rakek 1963/64 – 1. razred
“Spominjaj se uric, spominjaj se dni, ko skupaj gulili smo šolske klopi”, smo si včasih napisali v spominske knjige in res se je lepo spominjati. Kot kaže, smo se v prvem razredu slikali dvakrat. Sliko, ki je nastala zunaj s tovarišico Jernejčičevo, sem že opisala, ta pa je nastala v razredu. Žal je malo poškodovana, pa kljub temu lep šolski spomin.
Stare slike 