Slovenski prispevek – articolo sloveno
Continuano le scoperte di nuovi documenti sulla storia della Regia Guardia di Finanza italiana (RGF) nel territorio di Cerknica.
L’11 maggio 2014 è stato pubblicato su questo sito quanto scoperto sule caserme dimenticate della RGF sul “confine di Rapallo”. Si è parlato delle caserme di San Canziano (Rakov Škocjan), ma anche di quelle di Monte Pomario (Veliki Javornik) e Sasso Grosso (Debeli Kamen).
1935 Sleme – Kosci v Pustem lazu
Z Ivanom Škrljem s Slemena sva se pogovarjala na letošnjem občnem zboru PGD Velike Bloke. Veliko zgodb o nekdanjih časih je privrelo iz njega. Daj, napiši tudi kaj o ljudeh iz naše, Trojiške fare! Tako sem ga obiskal na njegovem domu, v roke sva vzela stare slike in revije in se vrnila v čas življenja njegovih staršev in njegove rane mladosti pred drugo svetovno vojno. Košnja bo kmalu, sva oba ugotavljala in pokazal mi je sliko koscev, kjer se je v Pustem lazu kot prvi zakosil njegov oče, leta 1912 rojeni Ivan Škrlj st. – Šokotinov iz Slemena.
1956 Cerknica – Spomin iz JLA
Fotografija iz leta 1956 je sestavljena iz portreta vojaka v okvirju z obliko srca, prepletenega z jugoslovanskimi zastavami in simboli rodov Jugoslovanske ljudske armade oziroma JLA. To je slovenski naziv, uradno pa se je imenovala Jugoslovenska narodna armija ali krajše samo JNA. Uradni jezik v Jugoslaviji in njeni armadi je bil srbohrvaški, zato je tudi napis na fotografiji v tem jeziku, čeprav jo je naredil cerkniški fotograf Jože Žnidaršič – Bajček, kar je razvidno iz logotipa na dnu slike.
1955 Cerknica – Umivanje zob ob potoku
Veliko spominov na otroštvo ob potoku vzbudi pogled na to sliko, ki je nastala ob »našem« potoku, ko sva si z očetom umivala zobe in oče se je tam tudi obril. Stara sem bila kakšnih pet let. Gotovo je bilo na nedeljo, saj kolikor se spominjam, sem bi na ta dan vedno oblečena v bele hlačke in obuta v bele čeveljčke. Tudi zobe smo si na žalost umivali samo ob nedeljah. Ko pa sem kasneje kot šolarka hodila popravljat zobe, je bilo drugače. Še danes se dobro spominjam, kako me je pokojni dr. Kravanja okregal in poučil, da si moram zobe umivati vsak dan.
1954 Cerknica – Pozdrav motoristov
Slika je nastala na dan vseh svetih, leta 1954 v Cerknici. Trije motoristi so se med postankom slikali pred gostilno Na Peščenku. Tej gostilni so rekli tudi Pri Anici ali gostilna Pri Vivodu. V osemdesetih letih se ji je v žargonu reklo tudi Sahara. To ime najbrž izvira iz imena puščave, kjer je nasploh znano, da je žeja velik problem. Kasneje je bila to gostilna Pri Fricu, po zaprtju le te, pa je bila v njej kratek čas kitajska restavracija, zato je danes ta hiša pobarvana v “čudno” rdečo barvo. O tej gostilni še to, pred njo smo največkrat šrangali, kar sem opisoval že v prispevku o šrangi. Lokacija je bila več kot primerna, saj so se svatje vedno vozili mimo, ko so šli na poroko v Snežnik. Poleg tega so nam iz gostilne radodarno posodili mize, kozarce in podobno, pa še nekaj pijače so lahko ob tem prodali, kajti “priprava” šrange in moštva za izvedbo je bila vedno že veliko prej, preden je tja prispela kolona z mladoporočencema.
Za motoristi je na vogalu gostilne, postavljena vodoravno na dva lesena kola, lesena ranta, ki je bila namenjena za privezovanje konj in volov furmanov in kmetov, ko so si med šli med postankom pogasiti žejo ali pomalicati. Taki privezi so bili pred večino gostiln in trgovin.
1940 Velike Bloke – Malizjev Lojz s kolesom
Lojze Škrabec – Malizijev Lojz je bil dolga leta zaradi svojega dela v bloški zadrugi kar nekakšen vaški simbol. Leta 1921 rojeni Lojz je bil najmlajši od osmih otrok pri Malizjevih v Velikih Blokah. Ob njegovi sliki, ki je nastala malo pred drugo svetovno vojno in kaže ponosnega fanta s kolesom, sem pomislil, kako hitro smo ljudje presedlali na kolesa – najprej na dva in nato na štiri, da danes skoraj ne znamo več hoditi peš ali bog ne daj zajezditi konja.
1955 Dolenja vas – Pred trgovino
Slika iz leta 1955 je nastala ob glavni cesti skozi Dolenjo vas, natančneje pred Klammerjevo hišo. V tej hiši je bila sprva Klammerjeva trgovina in gostilna, kot pa vidimo iz napisa na hiši, je takrat s trgovino že upravljala Kmetijska zadruga iz Cerknice. Trgovina že dolga leta ne obratuje več.
1939 Markovec, Beli malen – Pred Okoliševo hišo
Pred Okoliševo hišo v Belem malnu so se slikali, ko sta Rezka in Angela, Peruškovi iz Viševka, obiskali sestro Franjo, ki se je takrat že deset let pisala Petrič … Z njima je prišel sovaščan iz Viševka, Janez Žnidaršič, Žurgov. Za slikanje so se postavili še Franjin mož in hčerka Danica ter sosedova dojenčica, ki sedi v Franjinem naročju. Hči Danica s torbico v roki stoji v sredini pri gartrouži in lilijah. Njeni teti, v tistem času obe še dekleti, stojita ob desnem robu slike, med njima Žurgov Janez, njun svak in hišni gospodar Matija Petrič pa je na levi; žena Franja edina sedi in drži v naročju Marijo Petrič, Belmalensko.
1954 Podskrajnik – Motoristi
Slika je nastala v popoldanskem času 25. februarja 1954, v Podskrajniku. Snega ni bilo, zato so fantje izkoristili lep sončen dan in se s svojimi jeklenimi konjički podali na vožnjo. Med njimi je tudi Jože Žnidaršič – Bajček, cerkniški fotograf, zato ni vprašanje kdo je slikal. Na desni strani je Mačkova Branislava hiša (pisali so se Šparemblek)1, čisto na koncu levo pa je Svetova hiša. V času nastanka fotografije je bila cesta skozi Podskrajnik še makadamska.
1928 Viševek – Cesto delajo
Bilo je leta 1928, ko so gradili novo cesto skozi Viševek do tistega dela Markovca, ki se mu reče Beli malen in Trzne. Tak dogodek je bil dovolj pomemben, da ga je ovekovečil tudi neznani fotograf, ki se je postavil vrh grička nasproti Bizarjeve hiše. Ta se zato na sliki najlepše vidi z lesenimi dvokrilnimi vrati in štemom na pročelju vred. Je bila v njej gostilna ali trgovina? Za Bizarjevo hišo s priimkom Žnidaršič stoji Pirča, kjer so se pisali Perušek, sledi pa Mihelčičeva, po domače Spodnja Pirča, nato Kordiševa (Kočevar), ki se komajda vidi in nazadnje Matjonova (Drobnič). Enaka slika kot jo hrani Darja Dujmenovič, je objavljena tudi v knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem, iz leta 1996, kjer izvemo tudi več o dogodkih, ki so spremljali gradnjo ceste Viševek – Markovec.
Dela so se začela na klancu v Belem malnu, tu pa gledamo vrh klanca v Viševku – je to morda zaključni odsek gradnje ali pa so – kar je verjetneje – hkrati odprli več delovišč in z izkopanim kamnom nasipali poplavne nižine na trasi ceste? Pogoste poplave so bile namreč največji problem prejšnje poti iz Viševka v Markovec.
