1962 Kozarišče – Pri kamnih

Link to English version of this article.

pogled s Kuclja na Loško dolino

Pogled na Loško dolino iz Kuclja v začetku avgusta leta 1962 je nudil takole podobo. Levo kozarske njive, desno že igovske. Na pol slike iz leve pripelje cesta iz Kozarišč in vodi v Pudob. V ozadju, pod hribi, se stiska še Stari trg. V spodnjem desnem voglu je ovinek ceste, ki z Vrha pripelje v Podgoro.

Na poti v šolo, ‘pri kamnih’, sem že od majhnega vedela, da tam rastejo gosposki zvončki in to samo na močvirnati strani. Ti so imeli cvetke na dolgem stebelčku, povešeni kot nekaki zvončki. Beli cvetki so se že od daleč kazali, pripogibali in majali v vetru. Z užitkom sem jih gledala in nabrala šopek za domov. Pri kamnih je bil zame prav poseben kraj.

Otroci smo imeli utrjeno poljsko pot do kamnov in še naprej med njivami. To je bila naša bližnjica do šole. Kozarski izraz ‘pri kamnih’ je nastal zaradi kamenja, ki je bilo položeno v malem potočku. Če smo hoteli priti po bližnjici v Iga vas ali Pudob, smo morali čez vodo. Ti kamni so bili tam od kar je kdo pomnil. Zagotovo so jih naši predniki iz Kozarišč postavili tja, da so tudi oni lahko šli čez. Tiste čase smo hodili peš kamor koli, v gimnazijo, k maši ali v Kovinsko.

Mnogokrat pa nas je ta bližnjica razočarala. Ko je Mali Obrh narasel, je voda drla preko našega kamenja. Morali smo se vrniti nazaj na cesto in zagotovo zamudili šolo. Ob poplavah smo šli po glavni cesti, skupaj s šolarji iz Šmarate. Njihova pot je bila še daljša, ker so morali zaviti na okrog skozi našo vas.

To je bilo v jeseni ali spomladi. Pozimi si nismo upali tja, kjer bi lahko zabrodili v vodo, ki bi bila pod snegom. Poleti pa je bilo tako in tako vse suho.

Zjutraj, ko se nam je mudilo za v šolo, smo preskakovali kamne brez pomišljanja in hitro šli naprej. Za nazaj pa smo se radi obirali, razširili roke in z ravnotežjem hodili po največjih kamnih – in včasih po nesreči padli v vodo.

Sošolka Ema (Kozarišče 1951)

  “Poglejte me,”je vzkliknila Ema za nama. Z Marijo sva se ozrli nazaj prav v trenutku, ko je zavpila in omahnila v vodo.

  “Aah!”sva tudi medve zavpili z visokim dekliškim glasom. Voda ni bila globoka in ne bi bilo tako slabo, če bi se ujela na noge, a se je zakotalila v mrzlo vodo in prišla ven vsa mokra. Lahko bi se pa tudi udarila z glavo ob kamne.

“Al’ si se udar’la?” sva jo spraševali.

“Ne, dajta mi roko,” je zahtevala.

Z nogami sva se uprli ob kamne in jo potegnili ven, potem pa planili v smeh. Emin lepi obraz je pordečil, in v njene temne oči so vstopile solze. Kiklca se je prilimala na njeno odraščajoče žensko telo. Bila je eno leto starejša od naju.

“Poglej kakšna sem, kot utopljena miš,” je objokovala, se nagnila na stran, se zagrabila za svoje dolge lase ter jih ovila.

“To je dobro, da niso šli fantje z nami. Al’ bi se smejali,” sem kar tako rekla. Ema

Kar poskoči pred nama in osuplo zavpije: “Da jim ne bosta povedali, obljubita to,” je ukazala.

“Obljubiva,” sva rekli razočarani, ker nama je preprečila tisto porednost.

Na izrezu desno, pri temnejšem sklopu, je sadno drevje v igovskih vrtovih. Cesta iz Iga vasi pelje mimo trgovine Mlakar ter osnove šole na desni, in na levi mimo večjega, podolgovatega poslopja gasilnega in zadružnega doma. Cesta vodi naprej do Pudoba – to je naselje v sredini izreza, ki je tudi z vseh strani obraščeno s sadnim drevjem. Za Pudobom, v ozadju, pod hribom Križna gora, leži Stari trg. Manjši poraščen hrib JV od Križne gore (857 m), s svetlejšim vrhom je Loški hrib z razvalinami Pustega gradu.

Cesta iz Kozarišč (levo) vodi v smeri Pudoba. Bela lisa levo pod golim Nadleškim hribom je vas Nadlesk. Polja so zaradi avgustovske košnje kar precej na gosto posejana z ostrnicami.Kje najdemo opisani svet pri kamnih? Na polovici tega izreza si v mislih narišite vertikalo in jo razdelite na tretjine – kamni se nahajajo med spodnjo in srednjo tretjino izreza.

Foto: Milena Truden

Tako je videti pri kamnih sedaj, v letu 2012 (posnetek je narejen iz nasprotne strani kot osnovna slika).

Ko pišem o kamnih (pr’ kaminah), teh sploh ni več. Kraj je opuščen odkar imajo ljudje v Kozariščah avtomobile. Potoček je še, grmovje ob njem pa so odstranili skoraj do Iga vasi. Tudi ne vem ali še rastejo gosposki zvončki. Novi rod v Kozariščah sploh ne ve nič o tem. Nihče več ne hodi po bližnjici v službo ali v šolo.

Kraj: Kozarišče, pogled s Kuclja
Datum: 1.-15.8.1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19 – Loška dolina F0000019/093
Skenirano: 30. 8. 2011 (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: negativ