1979 Humarji – Puter (2)
Leon, avtor fotografije, je napisal: Na fotografiji je teta Marija Melink. Fotografiral sem jo oktobra 1979 zvečer. Izdelovanje masla v pinci je bila njena vsakodnevna naloga. Ta obred je bil vedno enak, ob istem času, na istem mestu ne glede na letni čas, dan v tednu, ob delavnikih, nedeljah in praznikih.
Cerknica 1975/76 – 7. b razred
Nasmejani 7. b razred. Fotograf Jože Žnidaršič je vedno znal izvabiti nasmeh na obraze učencev s svojimi domislicami.
1958 Begunje – Kuharski tečaj
Januarja 1958 je bil v Begunjah kuharski tečaj. Več o tem tečaju bomo še napisali, le podatkov imamo zaenkrat premalo.
1917 Krems – Velika vojna (2)
Za čokato leseno mizo sedi sedem avstro-ogrskih vojakov, štirje držijo v rokah igralne karte.
Na koncu desne klopi zamišljeno sedi vojak, ki ga je nekdo na robu fotografije označil s puščico. To je Janez Štefančič, moj ded.
Na drugem koncu mize se nasmiha medicinska sestra – vsaj danes bi ji rekli tako – v polkrogu za njo pa se je postavilo 13 vojakov. Čisto zadaj vidimo še štiri, ki najbrž stojijo na leseni klopi. Smo v četrtem letu I. svetovne vojne, leta 1917, v vojaški bolnici v avstrijskem Kremsu.
1915 Tirolska – Velika vojna (1)
Vojak na sliki je Janez Štefančič – Jagrov iz Podkraja nad Vipavsko dolino, moj ded. Fotografiral se je pred odhodom na Tirolsko fronto, mogoče v ateljeju v avstrijskem Kremsu, kot piše na obrobi, verjetneje pa je fotograf postavil mobilni studio bliže bojišču, kar bi bolj ustrezalo potrebam armade.
Kot avstro-ogrski državljan, letnik 1867, je bil vpoklican leta 1915. Takrat je imel že 48 let, doma je pustil šest otrok, najmlajši, moj oče Franc, je imel tri leta. Tirolska fronta se je nepričakovano odprla maja 1915, ko je Italija Avstro-Ogrski nenadoma napovedala vojno. Dolga je bila več kot 450 km in je večinoma potekala na 3000 m visokih vrhovih, gorskih planotah, ledenikih in ozkih dolinah Julijskih in Karnijskih Alp ter Dolomitih. Takrat se je oprlo tudi drugo bojišče, Soška fronta.
1970 Cerknica – Vrtec pri fotografu
Dve vzgojiteljici in skupinica otrok se je v hladnem, zimskem dnevu oglasila pri fotografu Jožetu Žnidaršiču. Slikani so na dvorišču okrog znanega Bajčkovega bazenčka, v katerem smo v toplih dneh otroci hodili občudovat zlate ribice. Nekateri otroci so tokrat kar nadomestili manjkajoče zlate ribice, saj je bil bazenček izpraznjen in pripravljen na zimski čas. V okolici je lepo videti sneg, pa tudi otroci so toplo oblečeni. Lepa zimska idila!
1992 Slovenija – Tolarji
O projektu slovenskega denarja se je začelo konkretneje govoriti marca 1991. Arhitektka Metka Mojca1 Turk je pripravila predloge oseb, ki naj bi bile upodobljene na bankovcih in jih poslala Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Le-ta se je s predlogi strinjala. Kot se spomnimo, ali pa tudi ne, so bili na bankovcih upodobljeni Primož Trubar, Janez Vajkard Valvazor, Jurij Vega, Rihard Jakopič, Jakob Petelin Gallus, Jože Plečnik, France Prešeren, Ivana Kobilca in Ivan Cankar. Predlaganih je bilo več znamenitih mož, zmagali so našteti in ena ženska – po protestih. Za izdelavo osnutkov bankovcev in kovancev je bil junija 1991 razpisan natečaj.
1930 Unec – Birmanci, botri in sorodniki
Birmanci z botri in sorodniki pred gostilno in trgovino Simona Ribariča na Uncu.
Enako fotografijo ima J. Mulec v knjigi Segljaj spomina, str. 82, pod fotografijo je zapisal le: Slavljenci ob praznovanju birme pred Ribaričevo gostilno na Uncu, okoli 1930.
Nič bolj podrobno, nič o osebah na fotografiji.
Cerknica 1974/75 – 6. b razred
Pisalo se je šolsko leto 1974/75 in 6. b razred se je takole postavil pred fotografa Bajčka, na nam vsem znanem mestu, pred osnovno šolo v Cerknici.
Na sliki sta Marija Ožbolt, Šemetova Mima z Velikega Vrha, ki se je spomladi vojnega leta 1941 poročila na Babno Polje k Ivanovim poleg nje pa njen drugi sin Slavko, tretji otrok od šestih. Nekega sončnega zimskega dne ju je na dvorišču domače hiše “pritisnil” po vsej verjetnosti zet Tone Vesel. Bilo je dovolj suho, da se mama niti ni preobula, ampak je pozirala kar v visokih zimskih copatih z okosmateno podlogo. Tudi plašča ali bunde nima, gotovo pa je dovolj oblečena, da ji ni bilo treba segati po dodatni obleki vsakič, ko stopi iz hiše in gre krmit prašiče, molzt krave, odkidat živalim, zajet vodo iz vodnjaka … Na kmetiji pač ne moreš pozimi v prezakurjenih prostorih skakati v kratkih rokavih in se kregati, kako je zunaj mraz …
Sin je videti oblečen v moderne špichoze in dobro obut v zloščene nizke škornje, v katerih se je – čeprav so namenjeni drugačni rabi – vseeno mogoče ravnokar prismučal dol po rebri za hišo z doma narejenimi smučmi.
Stare slike 