1964 Cerknica – Potni list
Danes imamo Evropo brez meja in lahko potujemo znotraj nje le z osebno izkaznico. Nekateri lahko tudi brez dokumentov. Nekdaj ni bilo tako. Jugoslovanski potni list je bil vedno rdeč, le odtenki so se spreminjali. Ko so bile ukinjene vize za Jugoslovane, pa je postal tudi zelo dragocen in je imel na črnem trgu veliko vrednost. Marsikomu so ga ukradli ali pa ga je izgubil in bilo je potrebno veliko truda in prepričevanja, da si birokrate prepričal, da ga v resnici nisi prodal.
1947 Velike Bloke – Bločanke 3.
Postavitev za fotografiranje je bila značilna za bloška dekleta in smo jo videli tudi pri predvojnih slikah.
1948 Sv. Vid – Birma
Levo: mama Ana Tekavec, desno: botra Marija Žerjav, birmanka: Ana Tekavec.
Fotografija je bila posneta 18. 6. 1948 pred cerkvijo pri Svetem Vidu. Na levi strani je videti del cerkvenega obzidja, na drugo stran ceste pa župnišče. Tista leta je bilo zelo veliko otrok. V šolskem letu 1947/48 nas je bilo natanko 101 učenec in vse nas je učil le en učitelj Milan Lobe, doma je bil iz Stične. In to samo iz vidovskega konca, Otave in Cajnarje sta imeli svoji šoli. K verouku pa so hodili k Sv. Vidu tudi iz Cajnarjev, Štrukljeve vasi in Otav. To so podružnice vidovske fare. V Štrukljevi vasi je cerkev sv. Jakoba, v Cajnarjih sv. Jurija in sv. Andreja v Gorenjih Otavah. Za Faro in podružnice je skrbel župnik Marjan Poznik pa tudi nekaj let je hodil maševat v Rakitno, ker tam ni bilo nobenega župnika. Gospod Marjan Poznik je bil doma iz Loške doline, kjer je bil njegov oče notar v Ložu. K Sv. Vidu je prišel takoj po drugi svetovni vojni, ki jo je ves čas preživel v partizanih. Imel je dve sestri, ki sta umrli med vojno, ena je bila ubita v partizanih, druga pa je končala v krematoriju. Z župnikom Marjanom je bil tudi njegov oče kot odstavljeni notar.
1959 Radlek – Odkritje spomenika na Laniščih
Fotografija neznanega avtorja prikazuje odkritje spomenika na Laniščih v KS Grahovo.
Spomenik stoji v gozdu na levi strani ceste iz Grahovega preko Strmca na Radlek zahodno od vasi Radlek nekaj sto metrov naprej od odcepa ceste na Slivnico.
1950 Ljubljana – Štiri sestre in birmanka
Na sliki je moja sestrična, birmanka Tonka Troha iz Borovnice, njena botra, mati in dve teti. Sodeč po starosti birmanke je bilo verjetno to leta 1950.
To so bile štiri sestre doma iz Rakitne Ta srednje iz Novakov. Prva levo je Rezka Grum, por. Troha v Borovnici, druga Angela Grum, por. Bezeg in je živela v Ljubljani, tretja Marija Grum, por. Žerjav v Borovnici, sedi birmanka Tonka, hčerka od Rezke Troha in zadnja, ki sedi, je moja mama, ki je bila Tonki za birmansko botro, Ana Grum, por. Tekavec na Rudolfovem pri Sv. Vidu.
1962 Podlož – Tomažev skedenj
Še ena slika, ki nam jo je iz svoje zaloge posodil Slovenski etnografski muzej: Tomažev skedenj, Podlož 19. Posnela jo je Fanči Šarf poleti 1962.
Mislim, da skedenj na sliki pripada domačiji, kjer je bila rojena moja stara mama Marjeta. Redko sem tista leta zahajala v Podlož, a ostal mi je v neizbrisnem spominu prav zaradi skupine skednjev, podobnih temu in zaradi studenca in močvirnatega travnika za vasjo, kjer je cvetel munec – takrat sem ga videla prvič, ne da bi vedela, kako se mu reče.
1972 Unec – Fasada
Fotografija je bila posneta konec avgusta ali na začetku septembra leta 1972 na Uncu. Jesenski čas je ravno pravšnji za tako delo, ko so noči že nekoliko daljše in vlage v zraku več, da se na novo ometana fasada bolj počasi suši, da omet ne razpoka. Tu poteka rajhanje fasade pri Lekinovih. Od hiše je videti le vogal in postavljen lesen grušt po katerem so hodili zidarji in malovarji pri delu.
1962 Viševek – Pripovedovalka in njeni hčeri
“Pripovedovalka Terezija Intihar in hčerki Francka in Pepca, Viševek št. 28” – ko je označena fotografija, ki jo je poleti 1962 posnela Pavla Štrukelj in jo hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju.
1955 Rakek – Odločba
Odločba o priznanju delovne dobe za pokojnino je bila izdana mojemu atu 31. oktobra 1955, kar je bilo v skladu z uredbo iz leta 1952.
1962 Lož – Stedjenc
To je eden od loških vodnjakov, posnet poleti 1962. Imenovali so ga Zduolajne stedjenc Stedjenc1 ob njem je spodnji konec Loža napajal živino, nedaleč proč pa je bilo tudi pokrito perišče z bazenčkom izredno čiste vode in štirimi kamnitimi perilniki. Sliko je napravila Marija Makarovič, hranijo pa jo v Slovenskem etnografskem muzeju.
V Ložu so imeli – pravzaprav še imajo, a ne uporabljajo več – najmanj tri javne vodnjake: eden je takoj ob vstopu v mesto iz ljubljanske strani na desni – značilna majhna zidana stavba s trumpo ob strani in koritom, drugi poleg nekdanje sodnije občinske hiše2 in poznejšega Muzeja revolucije, zdaj stanovanjske hiše – litoželezen lepotec z lipami nad sabo za senco, ki je bil eno od središč družabnosti v nekdanjem Ložu, ta na sliki pa je na zahodnem robu Loža. Lož je bil torej od nekdaj dobro oskrbljen z vodo. Na sliki se spredaj vidi korito za napajanje živine, v ozadju pa lep plot iz mužlarjev, streha neke hiše in drog pred njo, zadaj pa gozd na Loškem hribu in del razvalin Pustega ali Loškega gradu. Plot stoji nad kamnitim suhozidom, tudi ohišje vodnjaka in korito sta izklesana iz kamna.
Stare slike 