1942 Rab – Matičnova Johana in njene punčke
Fotografija prikazuje Kamporsko polje na Rabu, posejano s šotori, v katere so namestili po šest internirancev, v dveh delih taborišča – posebej moške in posebej ženske z otroki. Na sliki ni videti, da so bili to stari vojaški šotori in da v njih ni bilo najosnovnejših pogojev za bivanje. Tudi tega se ne vidi, da interniranci niso imeli dovolj vode, da je bilo pod šotori strašno vroče, ali v hladnem obdobju mraz, in da jih je v dežju in neurjih, kakršno je bilo septembra 1942, potrgal in odnesel veter in zalila voda – to je razlog za jarek okoli prvega šotora na sliki. Ko so te šotore fotografirali za namene italijanske propagande pa je bilo videti vse v najlepšem redu … kako je že rekel Berlusconi: počitnice?!!
1933 Rakek – Železniška postaja (2)
Središče lesne trgovine po začetku obratovanja južne železnice je bil Rakek. Tržni dan je bil četrtek. Glavno tržišče za les je bilo ob cesti proti Cerknici.
Pred Rakekom so pobirali tudi cestnino, po 6 krajcarjev od konja ali vola. Rakek je z železniško progo veliko pridobil, saj je šele po začetku prometa po železnici postal nekako središče za promet z lesom za Notranjsko.
1952 Babno Polje – Jermenčki
Na sliki, ki jo je pred Ivanovo hišo na Babnem Polju nekje v letih 1952 ali 1953 posnel Stane Miklavčič, Šemetov z Velikega vrha na Blokah, sta bratca Franc (po babnopoljsko Frénce) in Slavko Ožbolt, stara okoli pet in sedem let.
Slika je nastala nenačrtovano, potem ko je eden od obeh radovednih dečkov pritisnil na gumb stričevega fotoaparata. Ta je začel drdrati in je zato stric v naglici vzkliknil: »Brž, brž, brž se postavita!« ter usmeril aparat vanju. Še zadnji trenutek mu je uspelo napraviti posnetek in preprečiti, da bi šel dragoceni košček filma v nič … Še dolgo po tistem so si v smehu pripovedovali, kaj sta mala dva našpilala in kako na hitro so napravili fotografijo, ki se je ohranila več kot šestdeset let. Stric Stane, ki je bil nadarjen za tehniko in so ga privlačili moderni izumi, pa po tem obisku ni več prav velikokrat prikolesaril z Blok na Babno Polje, saj je že čez nekaj let še mlad umrl.
1976 Rakek – Zbor delavcev Kartonažne
V tistih časih, ki bi jih nekateri radi kar pozabili, so o vseh stvareh v podjetjih odločali delavci preko delavskega sveta, ki je opravil predhodne razprave in zaradi njih sklical zbor delavcev. Delo je zastalo, delavci so posedli, malo drugače sicer kot v Mlakarjevi livarni, in prisluhnili. Potem so z dvigom rok odločili tako, kot se jim je zdelo, da bo zanje in za vse ostale najbolj prav.
1933 Cerknica – Povodenj
“Povodenj 24. septembra 1933,” tako piše na zadnji strani fotografije, ki jo je neznani fotograf naredil za Dolenjo vasjo. Prispevek o tej poplavi je na Starihslikah napisal že Dušan Gogala in prikazuje razsežnosti poplave v centru Cerknice. Današnji prispevek dobro sovpada z zadnjimi poplavami v Ljubljani in drugje po Sloveniji. Kot vidimo, so bili naši kraji že prej izpostavljeni poplavam in nevšečnostim, povezanih s tem.
1970 Begunje – Pri Cencu kuhajo
Takole so pri Cencovih kuhali šnops. In potem je mama s pokušatelji pozirala ped fotografom in se delala, da tudi ona pije. Pa sem prepričana, da ga ni. Kakor ga tudi moja mama ni nikoli pila. So hodili drugi pokušat, če je dober. Eni celo večkrat. Nekoč sem eni rekla, naj mi skuha kofe. Pa je rekla, da ga ne zna, ker ga ne pije. “Veš kaj,” sem ji odvrnila, “moja mama tudi ni pila šnopsa, pa je takega skuhala, da so ga še abstinenti pokušal!”
1942 Logatec – Prometna knjižica
Že pred italijansko okupacijo, pa tudi še po njej, je vsak kolesar potreboval prometno knjižico, v kateri je bila poleg njegovega imena, kot lastnika prevoznega sredstva, zapisana vrsta kolesa (moško ali žensko) ter znamka in tip. Seveda je moral plačati tudi takso. več..
1942 Ljubljana – Prošnja za bratovo osvoboditev
Ohranil se je dokument, prošnja, v kateri Jože Šega, brat Ivana Šege, ki je bil leta 1942 interniran na Rabu, prosi za bratovo osvoboditev.
Vsekakor je bila prošnja brez učinka, saj je brat ostal v taborišču vse do razpada Italije.
1952 Cerknica – Čakajoč na avtobus
Lepega poletnega dne leta 1952 je Toni Mele, na avtobusni postaji pred njihovo hišo v Cerknici, slikal skupino ljudi. Vsem je bilo skupno to, da so čakali na avtobus in se bodo nekateri odpeljali, nekateri pa so se prišli samo poslovit. Pa jim ni bilo skupno samo čakanje na avtobus, skupne so jim bile tudi sorodstvene vezi, vsi na sliki so v žlahti.
1941 Babno Polje – Stric Tony
Fotografijo v spomin je Mariji Ožbolt poslal stric Tone iz Amerike nekoč po letu 1941, kajti Marija že ima možev priimek, res pa je, da je bila fotografija najdena na njenem domu na Blokah. Jo je tja poslal zato, ker (še) ni vedel njenega novega naslova na Babnem Polju in je fotografija potem ostala kar pri njenih sorodnikih, ali pa je bila poslana skupaj s pismom vsej družini?
Očitno gre za enega od sinov Marije Palčič in brata Elizabete Gizele Palčič, matere Marije Ožbolt, ki jo je Gizela imela z drugim možem Jožetom Miklavčičem. Na sliki so pozneje pripisali, da je to Nande, najmlajši Čičkin sin, vendar glede na posvetilo na sliki to ne drži, saj z lepo tipično “amerikansko” pisavo piše, da je na njej stric Tone.
(Je mogoče, da je bil že rojen in šolan v Ameriki? Tja je odšlo pet ali šest Čičkinih otrok in če je bil najmlajši Nande, ki ni bil v Ameriki, star okoli 40 let, ko so ga leta 1942 ustrelili Italijani, bi bilo to možno, samo potem na sliki ne bi bil uncle Tony – stric, ampak cousin – bratranec).
Stare slike 
